Sólstafir. Izraz mi je že kar nekaj časa poznan iz besedila Not Unlike the Waves, pesmi ameriške zasedbe Agalloch, in verjetno so zaradi tega Islandci ob izdaji svojega tretjega ploščka Köld pri meni še toliko laže vzbudili zanimanje (v oči namreč takoj pade njegova precej umetniška naslovnica) in se kaj hitro uvrstili med približno za prgišče meni najljubših skupin. Kot je zanje več ali manj stalnica, so po neponovljivem Svartir Sandar (2011) sedaj, po treh letih, izdali še en izjemen dolgometražni album in znova prekosili same sebe.

Svojo prepoznavno verzijo post rocka/metala so tokrat namesto z izseki novičarskega poročanja o izbruhu vulkana Eyjafjallajökull ter nekaterih drugih vesti, kot smo bili priča na drugem CD-ju izdaje Svartir Sandar, prepletli z ambientalnimi prijemi, bolj tipičnimi za ustvarjalce filmske glasbe. Glede na to, da so aktualni album posneli v studiu Sundlaugin, kjer so v preteklosti svojo glasbo večkrat ovekovečili na trak Sigur Rós, pred kratim pa tudi Alcest ploščo Shelter, verjetno vpliv skupnega producenta nekako ne preseneča. Birgir Jón Birgirsson je tudi tokrat svoje delo izvrstno opravil ter izvornih osem pesmi, od katerih vsaka nosi eno izmed osmih poimenovanj za različne dele dneva (islandsko eykt, od tega pa vsako ime predstavlja približno tri ure v dnevu), združil v organsko povezano celoto.

Z objavo prvih dveh pesmi na ploščku, Lágnætti in Ótta, so vsaj mene malce zavedli o celotni zvočni podobi albuma. Slednja komada skupaj predstavljata noč in zgodnje jutro novega dne in plošče po tej logiki torej ne tvorijo le umirjeni deli bolj jutranjih odtenkov. Neke vrste brenkalo, najbrž islandsko narodno glasbilo, imenovano langspil, pesmi Ótta v prvotni različici pridá veselejši prizvok in je zato ne povezujem toliko z jutrom. Zato pa se mu precej bolj približa bolj zasanjana bonus verzija iste pesmi, ki ji je band dodal kar oznako »elevator mix«, in ob tem pride še bolj do izraza vokal, brez katerega Sólstafir preprosto ne bi bili isti. Navsezadnje noben njihov album ne zveni enako, edina prava stalnica je hreščeč, občasno hlipav vokal.

Na dotičnem ploščku je njegov več ali manj reden spremljevalec klavir, občasno pa ju dopolnjuje še godalna spremljava, ki pa je za band tokrat nekaj novega. Nekaj pesmi je skladno z razvojem dneva precej bolj poskočnih melodij in ritmov, sicer precej netipičnih za Sólstafir, pri tem pa najbolj izstopata Miðdegi in Nón s konstantnim nadgrajevanjem refrena do klimaksa z bolj tradicionalnimi rokerskimi riffi. Zanimivo je, da v nasprotju z naslovom albuma pesem Ótta ni tista, ki se najbolje prilega črno-beli naslovnici – romantično obarvanemu motivu starca, kako odvrača pogled od razburkanega morja –, temveč najbolj dodelana, bolj večerna balada na ploščku, Miðaftann. Zanemariti ne gre niti dodatnih treh komadov z »deluxe digipack« izdaje, od katerih najbolj izstopa Till Valhallar. Kronološko bi pesem sodila prej na Í Blóði og Anda (2002), vendar bolj vikinško obarvani black metal za konec vsaj mene ne zmoti, temveč ponudi vpogled v starejše stvaritve oz. začetke že skoraj dvajsetletnega opusa Sólstafir.

Skoraj enourni album (oz. njegovo 77-minutno verzijo na vinilu) so Sólstafir v celoti objavili na več portalih še pred njegovim uradnim izidom konec avgusta, s čimer so razveselili marsikatero dušo. Ótta je nežna in zasanjana, a hkrati na različnih ravneh toliko več kot le preprosta. Predstavlja bandov naravni razvoj in nadaljnji odmik od začetnih žanrskih okvirov, še bolj pa je podžgala mojo neučakanost pred prvo samostojno turnejo Sólstafir, na kateri bomo velik del Ótte verjetno lahko slišali še v živo. Priložnost za to se nam ponuja že 20. novembra v Gala Hali na Metelkovi.