V zaključku aprila so Sleep nenapovedano oznanili izid novega studijskega albuma The Sciences, po natanko 15 letih od zadnjega dolgometražca Dopesmoker. Originalnima članoma Alu Cisnerosu na basu in vokalih ter kitaristu Mattu Piku se je tokrat na bobnih pridružil Jason Roeder, najbolj znan kot član Neurosis, in s tem so Sleep postali prava »supergrupa«, če upoštevamo še Cisnerosove in Pikove aktivnosti v njunih uveljavljenih »post-Sleep« zasedbah Om ter High On Fire.

The Sciences je tako pravzaprav nekakšen »reunion« celovečerec. Pričakovanja pri tovrstnih izdajah so vselej (pre)velika in žal se pogosto izkaže, da so se bandi ob reunionu zmožni kosati kvečjemu le še s konkurenco v prostočasni veteranski ligi, medtem ko »vitalnega«, svežega dela scene ne dohajajo več. Toda brez bojazni; na The Sciences lahko že po nekaj minutah opazimo, da gre za rezultat dela glasbenikov, ki so še vedno v zavidljivi formi. K slednjemu verjetno pripomore tudi njihova konstantna aktivnost v na začetku omenjenih zasedbah, ki omogoča ohranjanje ustvarjalne kondicije in nenazadnje tudi visokega nivoja same tehnične izvedbe. Sleep še vedno najbolje delujejo kot power trio, brez nepotrebnega kiča, stotih dodanih »layerjev« ipd. pretiravanj. Temu ustrezata tudi miks in produkcija, ki omogočita, da vsak izmed instrumentov pride dovolj do izraza in se ne izgubi v nerazločni mešanici hrupov (kar sicer ni vedno slabo). Kljub slabi uri dolžine in kar trem skladbam (od skupno petih, če ne štejemo intra), ki presegajo deset minut predvajalnega časa, se na The Sciences konstantno nekaj dogaja. Kot se za stoner doom spodobi, komadi sicer ne pospešijo do zelo visokih tempov, vendar sama dinamika znotraj skladb kljub repeticiji vseskozi ohranja pozornost poslušalca. Težki Pikovi riffi v kombinaciji s solažami sem ter tja zadišijo po njegovem ustvarjanju v High On Fire in se hkrati odlično ujamejo s Cinerosovim basom kot tudi specifičnim načinom petja, ki smo ga vajeni iz Om. Album pravzaprav neredko zveni, kot da bi Om našli izgubljenega kitarista (lep primer je udarno meditativni Giza Butler). Navkljub tovrstnim »nadgradnjam« pa plošček še vedno ohranja prepoznaven slog Sleep, ki diši po zelenem in hkrati z vsem naštetim večino časa deluje tudi presenetljivo bolj sveže kot nekateri izmed komadov iz zgodnejšega obdobja bandovega ustvarjanja. Na ploščku najdemo tudi komad Sonic Titan, ki ga sicer v živi verziji poznamo že iz Dopesmokerja, vendar se v studijski različici skupaj z ostalimi skladbami odlično zlije v ravno prav homogeno celoto, imenovano The Sciences.

Po več kot mesecu dni poslušanja ploščka lahko le sklenem, da The Sciences več kot upraviči sloves imena Sleep, njegovo poslušanje pa se bo raztegnilo (vsaj) še do poznega poletja.