Ko se takole ozrem na leto, ki se izteka, se zazdi, da je bilo v smeri proti black metalu nadvse plodno. Ampak logika obenem narekuje, da je takšno najverjetneje vsako leto, če je človek količkaj odprt in na tekočem z izidi novih albumov, koncertov ter ideoloških tokov. Torej: če opazovalec ne živi pod skalo.
Skandinavisk Misantropi je že eden izmed draguljev tega leta, pa če album obrnem tako ali drugače. O norveškem bandu Skitliv sem na teh straneh že pisal; ep Amfetamin je bil bizarno bolan vpogled v post-Mayhem obdobje ustvarjanja Maniaca ter Kvarfortha (Shining). A kjer je Amfetamin potencial Skitliv le nakazal, je norveški duo (z nekaj uradno neuradnimi člani) s prvencem resnično pokazal zobe. Komu, se mogoče sprašujete. No, ljudem. Vštevši v prvi vrsti tudi avtorja sama.
Gre torej za nekakšen post-black / doom metal s precejšnjo mero tako noisa kot poezije. Kolikor se to sliši shizofreno – in tudi je – zadeva dejansko deluje. Zvok je čist, a poln, produkcija pa profesionalna in se za stil kakršnega izvajajo Skitliv, izkaže kot perfektna odločitev. Maniac tu verjetno doseže enega svojih vokalnih vrhuncev: razpon glasu in variabilnost stilov so spremenljivka tam, kjer so počasni bobni in močno poudarjeni basi konstanta. Sicer je sam album vsled neizrazite rdeče niti precej »razmetan«, ampak pri tem je treba vedeti, da je večino teh komadov Maniac premetaval po demo posnetkih in koncertih že mnogo let in tako zgolj okrona njegovo delo in trud.
Stilno je pod podrobnejšim vpogledom album precej raznolik. Skladba A Slow Pain Comming zveni kot Type O Negative na zares slabi, a močni drogi. Hollow Devotion ter A Valley Below sta ključni skladbi albuma in najboljši način desekcije skupine, saj se tu doom elementi najmočneje mešajo z zapuščino norveškega black metala (ali natančneje: Black Sabbath + Darkthrone ter seveda razni opijati). Osrednji dve skladbi (naslovna ter Towared The Shores of Loss) mešata disharmonično tendenco novejših, bolj eksperimentalnih black metal zasedb ter govorjene poezije, ki je sama po sebi še najbližja modernizmu in predstavita najboljše riffe albuma. Densetsu pa je praktično edina resna black metal skladba v klasičnem pomenu … in poleg uvoda ter zaključka tudi najšibkejša. Pravzaprav je odlična, le zveni kot neka druga skupina. Da, res nenavadno glasbeno izkušnjo so nam Skitliv ponudili s to izdajo. Spet in spet se vračam k omenjenim komadom in spet in spet se izgubim v njih. Resnično se sprašujem, koliko je ustvarjanje takšne glasbe pogojeno z uživanjem drog … verjetno zelo. Komad mine, sam pa se zavem, da ne vem kje sem bil zadnjih nekaj minut. Nato ponovim vajo. Odsoten se sprašujem praktično isto, kar se Maniac vpraša (in si tudi odgovori) v naslovni skladbi: »Shall I travel to worlds unknown then? I probably shan’t.« Da, verjetno res ne bi smel. Ampak v filozofiji skupine takšnega žanra (in – ne pozabimo – takšnih članov), je to verjetno edina še možna izkušnja. Da ne omenjam, da je transgresija najboljša, ko je združena z ekscesom.
Skitliv so z metaforo povedano Jezus, ki se je sam pribil na križ da bi pokazal, da lahko krvavi, ter da ni Bog, niti njegov Sin; ali oboje. Izgleda, da živimo v času kabareta in groteske. Umske, družbene in (sploh) družbenokritične distorzije. Za to sicer so razlogi, ampak tu res ni mesto za njih. Tu se osredotočam zgolj na njihove posledice. Groteska je postala potreba in slepa kvaliteta. Mnogo umetnikov se zateka v absurdnost, da bi ljudem pokazali ogledalo. Ironično je z uglasbitvijo lastnih absurdov in »grotesk«. Skitliv je uspelo doseči dvojno zakodiranost in ljudem pokazati prav to večno opevano ogledalo človeku – brez olepšav, a tudi brez naturalističnih na eni ali nadrealističnih pretiravanj na drugi strani.
Rekel bi, da priporočam poslušanje tega albuma ob težkih trenutkih življenja, pa si ne upam, saj takšno priporočilo zavaja. V bistvu je vsled več faktorjev album poslušljiv praktično kadarkoli in kjerkoli. A sedaj pride ampak … Ampak, ne Skitliv, ne avtor te recenzije ne morejo pričakovati, da bo bistvo tega albuma in te zasedbe doumljeno s strani človeka, ki v življenju ni dal skozi težkih obdobij določene kvantitete in kvalitete ter se učil od njih. Prav tako kvantitetno, kot kvalitetno. Pa ne glede na to ali je ta oseba v tistih obdobjih poslušala Boba Marleyja, Erica Claptona, Phranc ali pa demo posnetke Darkthorne, saj: »To enjoy everything ,enjoy nothing. To know everything, know nothing. To own everything, own nothing. To be everything, be nothing.« Da, bolj kot se človek spušča v Skandinavisk Misantropi, bolj dovršena in umetniško odrasla izdaja se zazdi. Zato lahko zgolj v slogu ideologije banda zaključim, da albuma ne priporočam – nikomur.

Davorin