Če je bila slaba travica razlog za dokaj porazni Bringer Of Blood, so tokrat Chris Barnes & Co. resnično imeli več sreče z novo robo. Tale plošča je spet zbudila skomine po zlatih časih prvih treh, najbolj pa po Maximum Violence.
Že prva pesem, Decomposition Of The Human Race, se začne z nam znanimi groovy ritmi, vendar v dokaj hitrejšem tempu. Pesmi so v 100% stilu Six Feet Under in so poslušljive, lahke za zapomniti in seveda učinkovito aranžirane za nastope v živo. Chrisovi vokali so kljub vsemu dimu še vedno najboljša kruljačina na svetu, pri tem se občasno razjezi (ko mu pade kak joint na tla) in uporabi svoj »cookie monster« scream (to je v resnici uradna oznaka za vokal, prevzeta iz ameriških glasbenih občil). Trupla se kopičijo, vsepovsod je bolezen in smrt, namenjeni smo izginotju... Ja, Chrisu ni zmanjkalo idej in pri tem celo ne pada v klišeje kot recimo Cannibal Corpse. Preveč horrorjev »and some killer ass bud« kot bi on rekel. Ostali člani mu znova uspešno sledijo in ustvarjajo predvsem blacksabbathovsko podkovane low-tuned melodije, z dokaj predvidljivimi strukturami. Melodični duo Swanson/Butler še vedno dokaj uspešno kljubuje temu, da bi se jima linije ponavljale. Novost pa je predvsem nekakšen misfitovski pridih, ki se kaže predvsem v hitrejših komadih. Death 'n' roll perhaps? Greg Gall z dokaj enostavnimi riffi in super produciranimi bobni (izredno naraven zvok) je dobra podlaga in tako dobimo resnično dobro death metal plato. Izstopajoči hit je predvsem The Shadow Of The Reaper, pa tudi 13 in recimo The Poison Hand. Preverjeno v živo – stvar zažiga do konca. Srečna številka 13? Vsaj dokler se ne poleže omamljajoči dim...

Ivan