Shutdown so mladci iz goriških koncev, ki, roko na srce, pravzaprav niti niso več tako mladi. Če so pred štirimi, petimi leti šteli petnajst, šestnajst let in gulili srednješolske klopi, so zdaj preko najstniških let. Ta leta so prinesla izpite za avto, bolj oguljene kitare in veliko odrskih izkušenj (glasbenih, groupijevskih in še kakšnih), saj je band odigral mnogo koncertov (v Sloveniji, pa tudi Italiji in Avstriji), s tem pa pridobil na samozavesti in kvaliteti posameznikov, torej vseh članov banda, ki so pridobljeno znanje s pridom izkoristili za kaj drugega kot prvi studijski album skupine.
Naslovnica in ime ploščka oznanjata temo in ob pogledu na vroče kitare nam postane jasno, zakaj je zadeva Heavy As Metal & Hot As Hell. Veliko metalcev bi se znalo ob stereotipen (ali celo kičast) naslov obregniti, a mislim, da je ravno to bil namen skupine. In če je bil, je dosegel namen, naslov ne bi mogel biti bolj pravi.
Album odpre komad Valkira, eden izmed »starejših« komadov Shutdown, ki se je nahajal že na demu. Začetno dvoglasje in vmesni riff bi se z lahkoto znašli na B-sideu posnetkov Adriana Smitha iz leta 1984 ali 1986, zadnji del pred solom spomni na (747) Strangers In The Night, visoki screami pevca Čotarja pa lestvico še dodatno vzdignejo. Scream Machine je odličen odpiralec (in bi mogoče bolje šel na prvo mesto kot Valkira) v stilu zadnjih plošč Saxon. Za razliko od Ripperjevega komada z istim naslovom je ta bolj umirjeno »mašinski«, a še vedno heavy, zanimiv clean vložek na začetku doda k odličnemu »presenečenju«, besedilo pa govori o vsem prej kot o kričanju pevca na odru. Govori o kričanju (upam da) ženske med spolnim občevanjem, »when you scream for me« pa doda lep (nezaveden?) Maiden tribute. Odlično. Spremljevalne vokale (drugi glas oziroma terco) prispeva sestra pevca Jurija Čotarja, Katarina.
Desert je pravi pravcati heavy metal rušilec v kiticah, v refrenih pa oddaja tisto bolj dostopno noto, s katero bi lahko band ciljal na še kakšno publiko poleg metalske/rockerske. Pevec Jurij Čotar (po domače Egzi) je sam napisal tri komade na plošči (Dedicated To Mars, Black Lightning in Virginia, kjer nas je prvi riff v le-tej pred leti spomnil na komad Death Angel The Ultra-Violence), vse ostale pa skupaj s kitaristom Domnom Gorjupom. Dvojica očitno sodeluje kot ata in mama, recept je več kot uspešen.
Komad Križarji s slovenskim besedilom je spevna zadeva, ki nekako povzema energijo Shutdown. Je premišjeno zastavljen, končno dvoglasje ob ritmu »na prvo« pa odlično daje piko na »i«. Tudi tu v bridgeu back vokale doda Egzijeva sestra Katarina, v refrenu pa »križarji« zavpijejo vsi; »gangbang« moment, definitivno.
Album je snemal in v kombinaciji z bandom tudi produciral Domen Justin aka Dyz (WindCarrier, Neverfall, ex-Negligence, Dusk Delight itd.) v svojem domačem studiu na Jesenicah, imenovanem Dyz Sonic Temple Studio. Kot je v navadi, je odlično poskrbel za zvok, samoumevno je, da je ta bistvenega pomena za band, sploh v primeru premiernega albuma. In Dyz se bandom zna prilagoditi. V zvoku Shutdown ne boste našli zares vidnih podobnosti z zvokom Lenih Kosti ali katerega drugega »Dyzovega« banda. Band je očitno jasno zastavil smernice zvoka, ki je zvrsti primerno udaren in »sočen«. Kitare in bas sovpadajo (bas je sicer za moj okus malenkost pretih, sploh v galopih, recimo v refrenu komada Valkira, pri začetnih dveh riffih solaže v Desert), medtem ko bobni rušilno orjejo za njimi v pravi Vinnie Appice trdnosti, a so dovolj razgibani, da jih ne moremo označiti kot ponavljajoče se. Bobnar vključuje tudi dvojno stopalko, kar pri prehodih in določenih ritmih dodaja težo. Lead kitarista Doma je treba pohvaliti v občutku in strukturah solaž, ki so zares dodelane, v sodelovanju s pevcem Egzijem tvori tandem, ki odlično dela, Egzi pa se je v zadnjih nekaj letih uveljavil kot eden bolj prodornih pevcev in frontmanov v Sloveniji.
Shutdown so definitivno popestrilo v slovenski hard rock/metal sceni in mogoče prvi band, ki bi lahko dostojno nadomestil Šank Rock iz obdobja 1987-1990/1991, ko jih še ni »okužil« Bor Zuljan in je za vse komade poskrbel legendarni levičar Zvone Hranjec (čeprav so Shutdown seveda veliko bolj »heavy«, a vendar imajo tudi balado(e) in tu se pojavi ta občutek). Odnos in izgled je pravi, znanje prav tako, z malo sreče jim bo uspelo. Nekaj pa jim je uspelo že s to izdajo: vsem so pokazali, da mislijo resno in da ne »jebejo«, da stopajo po svoji poti in se ne ozirajo na kogarkoli. Plošča je definitivno lep dodatek v tekočo zgodovino slovenske glasbe. Le tako naprej!