Iz osrčja Palerma, ki se mogoče sliši kot nekoliko nenavadna lokacija za kaj takega, prihaja novopečena metal zasedba Shock Troopers. Naj podatek, da gre za Italijane ne zaustavi vašega branja oziroma interesa do skupine. Čeprav mnogo slabših / povprečnih / nezanimivih / vkalupljenih skupin prihaja ravno iz te države, presojajmo glasbo kot dobro ali slabo oziroma všečno ali nevšečno, ne pa glede na narodnost zasedbe oziroma poreklo njenih članov.
Med agrumi, malce nad Tirenskim morjem in pod mediteranskim podnebjem nastaja glasba, ki nima nobenega vpliva omenjenih dejavnikov oziroma črpa navdih daleč onstran velike luže. Približno tam, kjer so nas (zaenkrat) »zapustili« (njihova glasba nas ni zapustila, le prenehali oziroma umirili so delovanje) S.O.D., M.O.D., Suicidal Tendencies, D.R.I., Nuclear Assault, Razor in podobni, so kot gobe po dežju zrasle nove (recimo takrat nadebudne) skupine. Žal (se) je precej teh »gob« (izkazalo) bolj strupenih kot užitnih. S tem virusom so se okužili tudi Shock Troopers. Prvi in najbolj občuten simptom tega naglega širjenja virusa pa je neizvirnost. Pa naj bo to bodisi ime in logotip skupine, naslovnice albumov, vizualna podoba (kloniranih?) članov zasedbe, ali pa seveda najpomembnejše, glasba sama. Dokazi so pred nami. Shock Troopers (Of Death?) ne zvenijo drastično drugače od prej omenjenih skupin (občasno se vtihotapijo celo prizvoki Nuclear Assault in Razor) in tako ne ponujajo ničesar, kar ne bi bilo pred tem že (bolje) storjeno. Na primer naslovnica Blades And Rods oziroma protagonist na njej neizpodbitno spominja na dve ikoni, pradedka, ki slišita na imeni Sargent D (ikona skupine S.O.D.) in Our Dude (Sacred Reich).
Glasba je bolj predvidljiva kot razpleti žajfnice Esmeralda. Poslušalec, ki mu metal ni tuj, je vedno (vsaj) korak pred skupino. To zna obenem tako umoriti razočaranje, saj točno vemo, da nas čaka thrash metal sekular, kot ravno razočarati, saj nam hkrati lahko ubije vsako še neodigrano noto z albuma. Ko potegnemo to črto in sprejmemo, da Shock Troopers niso glasbeni Houdiniji, dobimo nezahteven, nezatežen in zabaven thrash. Če je hitrostno drsanje po strunah kitare in bobnanje na kratke proge brez ovir vaš šport, potem je ta skupina kot nalašč za vaša ušesa. Podelil pa bi jim priznanje za dolžino izdelka. Manj kot trideset minut, v katerih se odvrti enajst novih pesmi, vam bo tako ali presladkih (in boste hoteli še), ali pa si ne boste pulili las zaradi porabljenega časa.
Intro (Metal Slug) se začne kot videoigrica. Prva asociacija ob uvodnem zvoku je bil zame Super Mario, v trenutku, ko ga požre tista mesojeda rastlina. Celoten intro poteka naprej v tem duhu, z orientalskim melodičnim posipom na trden thrash ritem ter sintetično piščaljo in trobento (zvenita namreč bolj kot produkt sintesajzerja). Sledeča Competition in Take Your Eyes Off Me imata potencial Sodom ostankov (ki se v veliki meri povrne na Jail World). Do konca se sprehodimo skozi opus vseh prej omenjenih veteranov metal glasbe, kjer ne manjkajo niti govor Al Pacinovega lika iz filma The Devil's Advocate (Vice), niti obvezni poklon »metalskim dejavnostimQ, kjer ima posebno častno mesto (mosh) pit (Road Thrash), so pa zato kitarske solaže bolj redke kot sibirski tigri. Blades And Rods je nezapleteno in neposredno razvedrilo.

Darijan