Jack Frost se je zelo ambiciozno lotil novega albuma Seven Witches, sedmega po vrsti, in na njem obdelal sedem grehov, ki jih je postavil indijski guru Mahatma Gandhi. Sedem je le njihovo število in za sedmi album je bilo potrebno pripraviti nekaj posebnega. A ta posebnost se bolj kot ne čuti le v zgodbi, glasbeno žal Seven Witches niso več, kar so bili.
Po neuspešnem Amped, prvem albumu z Alanom Tecchiom (ex- Watchtower) na vokalu, so se Seven Witches nekoliko pobrali, a Deadly Sins je še vedno daleč za albumi, ki so jih izdajali v prvi polovici tega in drugi polovici prejšnjega desetletja. Na albumu Američani nadaljujejo z modernejšim pristopom, ki so ga ubrali na Amped. Jack je iz klasičnega power metala prešel na agresivnejše riffe s pridihom Pantere, v določeni meri pa je še vedno ohranil duh tradicionalnega heavy metala in malce maidenovskega pridiha. Glasbeni preskok, ki ga je Jack naredil na zadnjih dveh albumih, je primeren za brutalnejši, agresivnejši Alanov vokal, (njegova predhodnika Wade Black in James Rivera za ta koncept ne bi bila tako primerna). A slabša vokalna predstava glede na omenjena predhodnika ne bi niti bila preveč opazna, če bi Jack v kompozicijah razvil zanimive ideje in ustvaril privlačne aranžmaje, kot je bil to primer na prvih petih Seven Witches albumih. Redko Jacku uspe z riffi izpeljati zanimivo pasažo, skladbe se izgubijo v povprečnosti kombinacij agresivnih riffov, modernega groova, tudi vokalist le redko odpoje kakšno privlačno melodično linijo, kakšni markantni refreni so tudi stvar preteklosti. Svetlejša izjema je polbaladna melanholična skladba Man Of The Millenium, ostale skladbe ne pustijo posebnega vtisa. Tudi na novo posneta The Answer iz City Of Lost Souls albuma ne.
Band, ki je pred leti iz ozadja predstavljal močno podporo vodilnima ameriškima heavy, power bandoma Savatage in Iced Earth, se je v dveh letih izgubil v povprečnosti in modernizaciji svojega zvoka.

Matjaž