RECENZIJE

17. 7. 2014
Septicflesh - Titan
Season of Mist, 2014

Tako, Septicflesh so se s Titan glasbeno ustalili tam, kjer so s Communion začeli in z The Great Mass nadaljevali. Vsaj tako osebno kot poznavalec le teh treh omenjenih albumov dojemam aktualni album, ki v okviru bandove diskografije nosi zadnjo enomestno zaporedno številko devet. Če si torej preberete obe recenziji, ki sta Paranoidovo luč sveta ugledali izpod kreativnih prstov letošnjega kresnikovega nagrajenca, potem si boste bolj ali manj lahko brez večjih težav predstavljali, kako zveni Titan.
In tukaj je tudi glavna težava, če temu sploh lahko tako rečem. Ker ko se band glasbeno ustali, potem to pač logično pomeni, da se določeni elementi ponovijo ali pa vsaj močno spominjajo na predhodne stvaritve. Titan torej ponuja kar nekaj že slišanega, sploh z vidika melodičnosti in kombiniranja death metala ter orkestracij. Septicflesh so sicer šli še korak dlje, vendar so izpopolnili in izpilili le orkestralni del, medtem ko ima deathmetalski del še kar nekaj razvojnega prostora. Toda, roko na srce, to več ne bi bili isti Septicflesh, če bi naenkrat povsem spremenili glasbeno težišče. Kljub sorodnosti nekaterih melodij je bilo povsem naravno, da so se Grki ponovno osredotočili na klasične (wagnerjanske?) melodije in klasično zborovsko petje (poudarek na ženskem sopranu, kombiniran z globljim moškim glasom), ki svoj vrhunec dosežejo ravno med istoimenskim komadom.
Poleg podobnosti lastnim predhodnim albumom pa še moram omeniti, da se mi med poslušanjem celotnega albuma pred duhovnim očesom in ušesom zmeraj znova prikazujeta slika in zvok videospota za pesem Gateways (Dimmu Borgir). Primerjava za dotično četverico seveda ni nič novega, pa vendarle gre tokrat za nekoliko več kot le za primerjavo sloga. Po drugi strani pa se mi med poslušanjem pesmi Confessions of a Serial Killer zaradi odštekanih orkestralnih melodij v mislih pojavlja ime Carach Angren, kar pomeni, da je band nehal biti le lep in pompozen, temveč tudi kompleksen in zahteven ter dosti bolj razgiban.
In kar še izstopa, so industrial metal elementi, ki jih na Titan zaznavam v močnejši meri. Najmočneje med komadom Burn, ki skupaj s catchy refrenom tvori prvi vrhunec na začetku albuma. Potem sledi za moj okus nekaj »klasičnih« Septicflesh komadov (z najmočnejšim Order of Dracul), preden malo pred koncem sledita še Confessions of a Serial Killer in Ground Zero. Omenjeni vrhunci in njihova postavitev na albumu pomenijo tudi, da je grškemu kvartetu uspelo obdržati zanimanje do konca albuma, čeprav to vmes nekoliko usahne. Če jim na naslednjem albumu uspe, da se zvočno še dodatno oddaljijo od žanrskih kolegov, potem bo v prihodnosti zagotovo govora o perfekciji, medtem ko si Titan zasluži oznako »zelo dobro«.

SORODNE VSEBINE:
22. 12. 2008Septicflesh - Communion / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
6. 7. 2020
ODPOVEDANO! Faith No More
Ippodromo Snai, Milano, Italija
10. 7. 2020
Bednja, The Canyon Observer, Guattari
MC Pekarna, Maribor
10. 7. 2020
ODPOVEDANO! 23. festival drugačne glasbe Trnje
Trnje pri Pivki
11. 7. 2020
Srd, Britof
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
16. 7. 2020
Kiss
Papp László Sportaréna, Budimpešta, Madžarska
17. 7. 2020
ODPOVEDANO! Dynamo Metalfest 2020
Eindhoven, Nizozemska