RECENZIJE

15. 6. 2011
Septicflesh - The Great Mass
Season Of Mist, 2011

Da, priznam: moja pričakovanja glede studijskega naslednika leta 2008 izdanega albuma Communion Grkov Septicflesh, so bila visoka. Priznam pa tudi obratno, da z veličino pričakovanj rado raste tudi zavedanje, kako zelo možno je, da bodo stvari, ki se jih veselimo, enostavno zanič. Ko je album okoli letošnje Velike noči končno izšel, je kmalu postalo jasno, da so bile bojazni glede »Velike Maše« bolj ali manj povsem odveč.
The Great Mass ponuja deset skladb, ki mrtvo resno nadaljujejo zapuščino v prvem stavku omenjenega predhodnika, razvijajo in dopolnjujejo tam začete kontekste in koncepte ter dajo izrazu »epsko« (znotraj metala) nek precej – ne bom pa ravno rekel popolnoma – nov pomen. Za nepoznavalce: gre za izjemno generično kombiniranje death metala z orkestrom (tokrat gre za Praški filharmonični orkester) in zborom, pri čemer slednja že res zvenita nekoliko filmsko (predstavljajte si korakanje kolosalnih vojsk antičnega sveta, padec bogov, smrt Boga ter druge spektakle zgodovine/fantazije), a v kombinaciji z metal sekcijo niti za trenutek ne izpade prisiljeno, lepo zaradi lepote, melodično zaradi melodičnosti.
S stališča kompozicije tu nikakor ne gre za opotekajoče in v temi tipajoče kombiniranje metala z orkestrom, temveč za najbolj živo in organsko, profesionalno ter brezkompromisno simbiozo teh dveh glasbenih »šol«, kar sem jih kadarkoli slišal. In ob tem naj poudarim, da gre za simbiozo, ki se v doseganju svojega cilja ne boji uporabljati disharmonije ter občasnega zvočnega kaosa kot melodiji enakovrednega izraznega sredstva. In nekje na tej točki spoznavanja nekako pride do ugotovitve, da The Great Mass v tem oziru vse »novodobne«, »lepe«, »melodične« in oh in sploh »epske« podvige nešteto preambicioznih bandov z Dimmu Borgir na čelu, ne le »pelje scat«, temveč jih enostavno požre.
Na drugi, žalostni strani istega kovanca (t.j. albuma) pa se po kakšnem poslušanju ali dveh izkaže, da je bandu – ne vem sicer kako – uspelo do zadnje podrobnosti ponoviti napake z albuma Communion: zgodi se namreč, da po epsko erektivnem in orgazmičnem začetku izdelek pred nami proti koncu zbledi in postane nezanimiv. Udarnost se izgubi v »tipičnem«, kaotična disharmonija in momenti neposredne brutalnosti se vedno raje umikajo nežnejšim melodijam in čistemu vokalu (ki, mimogrede, precej spominja na Snowyja Shawa). Kaj je band s tem prehodom hotel povedati, ni jasno, jasno pa je, da se nekje ne polovici albuma le-ta sesuje vase in postane slaba kopija samega sebe in svojih, prvotno prekleto dobrih idej.
Končna sodba je torej deljena: če vam kolikor toliko ležijo hibridi klasične glasbe in metala, je to to. Način, kako death metal tu asimilira orkestrsko (precej wagnerjansko) glasbo, je kompleksen, nežaljiv in poln v izrazu (poizkusite vsaj komada The Vampire From Nazareth ter Oceans Of Gray; (pri slednjem bodite pozorni na izjemen sopran!). Žal pa kvaliteta in stil glasbe precej nihata, kar zna določene ljudi odvrniti od tega albuma, ki vsekakor ponuja široko paleto glasbenih pristopov in čutnih dražljajev, v zameno pa najprej zahteva tudi nekaj pozornosti. Zase vsekakor vem, da če odmislim nekaj pretirano melodičnih in »lepih« segmentov določenih skladb z druge polovice albuma, v The Great Mass resnično uživam. Na tem albumu je nekaj nenavadno klasičnega ... da ne rečem arhaičnega.

SORODNE VSEBINE:
17. 7. 2014Septicflesh - Titan / Recenzije
22. 12. 2008Septicflesh - Communion / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
2. 7. 2020
ODPOVEDANO! UK Tech-Fest 2020
Newark, Združeno kraljestvo
2. 7. 2020
Bring Me The Horizon
Volt Festival, Sopron, Madžarska
3. 7. 2020
Skalp, Pelhan
Bar hiša mladih, Pale, Ajdovščina
4. 7. 2020
ODPOVEDANO! Sick Midsummer 2020
Bäckerberg Scharnstein, Avstrija
4. 7. 2020
ODPOVEDANO! Alter Bridge
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
6. 7. 2020
ODPOVEDANO! Faith No More
Ippodromo Snai, Milano, Italija