Včasih človeka pritegne že samo ime banda, kar je seveda dobro; pomeni namreč, da je dober v sprejemanju odločitev, da je inovativen, da je ... Oh, saj veste ... Vstavite pač kakšno kompetenco ali dve namesto mene in tako zaključite stavek. Seveda imamo potem tudi bande, ki si iz istega razloga in istih »kakovosti« (ali pomanjkanja le-teh, tudi to možnost je treba vzeti v obzir) nadevajo popolnoma idiotska imena. Pri Secrets She Kept – ko sem se enkrat prepričal, da ne gre za hardcore zasedbo (s tem nočem žaliti, ampak zgolj nakazujem na dejstvo, da sem kritiško omejen) – sem tako takoj dobil občutek, da gre za nekaj ali izjemnega, ali pa povsem poraznega. No, dobil sem eno povprečno povprečje: album na nek način deluje kot antidepresiv sam sebi – le ti namreč onemogočijo, da bi za depresijo »oboleli«, če temu stanju lahko tako rečem, dosegel popolno dno svoje psihe, obenem pa mu tudi onemogoči približati se njenemu vrhu.
Gre skratka za black/death (toda na tem albumu predvsem death) metal zasedbo z jugovzhoda ZDA, ki je v desetih letih od nastanka izdala en demo in dva polnopravna albuma. La Fin Absolue du Monde je v nasprotju z leta 2005 izdanim Requiems To Midnight, Woe mnogo bolj udaren, neposreden, brezkompromisen, osredotočen. To so seveda (načeloma) faktorji kvalitete, toda v tem primeru ti pridevniki kažejo tudi še na nekaj drugega. Naj razložim: pot, ki jo je ta band prehodil v teh petih, oziroma šestih letih, bi lahko še najbolje prikazal že samo, če pogledamo naslovnici obeh albumov, ki odločno odražata glasbo za njima. Če je Requiems To Midnight, Woe tiha, mrka in nekoliko zaspana, je La Fin Absolue du Monde rdeča, ognjena, kaotična. In na tem mestu enostavno moram podati naslednjo primerjavo: bok ob bok postavite albuma A Silent Enigma (Anathema) ter Walpurgis Rites – Hexenwahn (Belphegor) in primerjajte tako naslovnici kot glasbo in njeno pomembnost tako v občem kot lokalnem času in prostoru. Seveda je pri tem treba poudariti, da prvenec Secrets She Kept ni tako neponovljiv in izjemen kot mojstrovina zgodnje Anatheme, niti ni njegov naslednik tako slab kot Belphegor ukaz copy/paste.
La Fin Absolue du Monde je skupek devetih precej hitrih, kaotičnih komadov, ki vseskozi (oziroma spet in spet) nihajo med izkazovanjem obvladovanja obrti (recimo skladbe Fucking Christ, The Messiah Of Pus And Bleeding Excrement ter La Fin Absolue du Monde) – torej o točki, kjer mojster lahko v že ustaljene smernice estetsko in pomensko polno vplete svoj nekričeči avtorski podpis – ter nekoliko utrujenim in brezdušnim ponavljanjem obrtniških dosežkov. Nekateri posamezni deli skladb, sploh tako imenovani »mostovi« ali določeni riffi, so čista energija, medtem ko, na drugi strani, med daljšimi vokalnimi pasažami poslušalec zlahka pozabi ne le, kaj posluša, temveč, da sploh kaj posluša.
Album je skratka priporočljiv tistim, ki uživajo v black/death hibridih; na tem mestu pa moram poudariti, da gre za novodobni in retrospektivni hibrid, ne pa za endemit iz časov, ko je bila žanrska razdvojenost zgolj žalostna antiutopija. Osebno me žalosti zgolj dvoje. Prvič je to dejstvo, da se mi zdi, da mi je s primerjanjem naslovnic uspelo o La Fin Absolue du Monde povedati več,kot bi mi, če bi se posluževal bolj (ali mogoče celo zgolj) glasbenih pristopov, terminov ter metafor ali alegorij. In drugič: mislim, da bi morali Secrets She Kept ta album kotiti nekoliko dlje, saj ko seštejemo njegove izjemne in povprečne dele, žal prevladajo slednji. Tako pač je.

Davorin