1. novembra lanskega leta je luč sveta ugledal šesti studijski album iz hiše Sarke. Ob plošček, ki nosi ime Gastwerso, sem se slučajno spotaknil ob pisanju recenzije za najnovejši studijski album stanovskih kolegov Tulus (Old Old Death). Ker deluje Sarke v obeh bandih, sem takrat seveda skladno z novinarsko radovednostjo preveril, kaj se dogaja še z njegovim istoimenskim projektom, pri katerem sodeluje tudi eden in edini Nocturno Culto. In glej ga zlomka, skoraj sem se sam klofnil, ker sem spregledal tale navdihujoč biser črne kovine. Sčasoma mi je projekt Sarke postal namreč najljubši od vsega, pri čemer glasbenik Sarke sodeluje – to so Tulus, Khold in Sarke. Zakaj? Ker ponuja od navedenih projektov največ svežine.

In tako je tudi z Gastwerso. V slogu predhodnika Viige Urh sta Sarke in Nocturno Cultu ponovno mešala elemente doomish black'n'rolla z atmosfero rocka 70-ih prejšnjega stoletja, vse skupaj pa dodatno začinila s pridihom neofolka, pri čemer jima je ponovno na pomoč priskočila odlična vokalistka Lena Fløitmoen. Lena je s svojim angelskim glasom začinila dva komada, in sicer The Endless Wait in Cribs Hand. Za razliko od predhodnega celovečerca dotična komada z Leno nista moja najljubša, čeprav zasedata visoko drugo in tretje mesto. Tokrat najvišje kotira komad Mausoleum, ki me je že pri prvem poslušanju odpihnil s svojimi raznolikimi klaviaturami. Vse skupaj se začne v močnem gotskem ritmu, ki se ga ne bi sramovali niti Nightwish, nakar se začnejo klaviature spogledovati z ritmi sedemdesetih na eni in spacy ritmi na drugi strani. Tovrstnega koketiranja je na recenziranem celovečercu poleg ostrih kitarskih riffov, ki sicer nikoli ne preklopijo v višje prestave, zelo veliko, zaradi česar je album v mojih ušesih tudi nekaj posebnega.

Verjamem sicer, da zna biti za marsikaterega poslušalca razkorak med klasičnim black metalom in opisano atmosferiko enostavno preveč (nekompatibilen), in če dodam za Sarke povsem eksperimentalni komad The Endless Wait, v katerem nam Nocturno Culto zapoje v slogu Mika Pattona iz Faith No More in njihovega komada RV (Angel Dust), omenjeni razkorak nikakor ne zmanjšam. Osebno bi si vsekakor želel še več tega, saj je klasičnega drugod več kot dovolj. Hvala, Sarke, kar tako naprej!