RECENZIJE

15. 11. 2013
Sarke - Aruagint
Indie Recordings, 2013

Sarke so: Sarke (bas, kitara; Khold, Tulus), Nocturno Culto (vokal; Darkthrone), Asgeir Mickelson (bobni; Spiral Architect, God Of Atheists), Anders Hunstad (klaviature; El Caco, Autopulver, Morten Abel) in Steinar Gundersen (kitara; Satyricon, Spiral Architect, System: Obscure). Sarke so bili ustanovljeni leta 2008, v treh letih pa so izdali že tri albume: Vorunah, Oldarhian in Aruagint.
Aruagint je torej zadnji po vrsti, aktualni album. Z njim se je band dokončno usidral v počasnih in mirnih ter hladnih in obskurnih vodah black metala. Medtem ko sta bila prva dva albuma kar dostikrat še hitra in razgibana, Aruagint le še poredko prestavi v hitrejšo prestavo, največ oziroma najhitrejši tempo, ki ga band ponudi, je srednje hiter. Sicer pa se album giblje bolj nekje med počasnimi in srednje počasnimi ritmi. Kitarske linije so tiste, ki držijo tempo pri tleh, medtem ko bobni, kot na primer med Icon Usurper, večkrat udarjajo z dvojnim pedalom. S predstavljenim tempom Sarke vnesejo veliko doom metal atmosfere, ki pa jo za moj okus premalokrat razbijejo. Resda Sarke nikoli niso bilo znani kot black metal band, ki stavi na hitrost ali brutalnost, a z Aruagint je peterica iz Osla zavila v enosmerno ulico dooma z le redkimi izhodi, ki le za kratek čas spremenijo smer z namenom, da poslušalca na koncu spet popeljejo nazaj na prvotno cesto.
Poleg black in doom metala se lahko Aruagint pohvali še z dobro mero dobrega starega (psihedeličnega) rocka. Poznane dvoglasne kitare s poudarjeno basovsko podlago večkrat naredijo skok nekaj desetletij nazaj in s kratkimi kitarski solažami ustvarijo prav posebno vzdušje, stanje zasanjanosti in duševne odmaknjenosti.
Škoda le, da se je band kljub vsemu premalo odmaknil od prvih dveh albumov, saj album nekje na sredini zaradi predvidljivosti oziroma poznanih elementov dopusti, da poslušalec odsanja predaleč vstran, v svetove, kjer glasba ne odmeva več. Album se prične s tipičnim Jaunt of the Obsessed, ki ima vse, kar odlikuje Sarke, in Jodau Aura (komad, ki je zanimiv zaradi trobil), nato se stvari ustavijo v – za moje razumevanje glasbe – mlačnem doomy vzdušju, nakar že omenjen, relativno hiter Icon Usurper ponovno vzbudi zanimanje, mestoma udaren Rabid Hunger pa tvori uspešen zaključek.
Več kot očitno je, da band še zna igrati hitro in catchy, vendar se je težišče prestavilo drugam. Komur je všeč počasen, black/doom metal s primesmi starega rocka in tipično hladno norveško atmosfero, temu bo Aruagint zagotovo nudil dovolj glasbenih užitkov, drugim pa priporočam, da si krajšajo čas kako drugače.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
16. 9. 2019
Kampfar - Ofidians Manifest
Recenzija
13. 9. 2019
Tryglav - Night of Whispering Souls
Recenzija
12. 9. 2019
Left Hand Path - Left Hand Path (EP)
Recenzija
6. 9. 2019
An Isolated Mind - I'm Losing Myself
Recenzija
19. 8. 2019
Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited
Recenzija
13. 8. 2019
Dekadent - The Nemean Ordeal
Recenzija
2. 7. 2019
The Stone - Kruna praha (EP)
Recenzija
1. 7. 2019
Snøgg - Chhinnamasta
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2019
The Cosmic Dead, Blackoutt
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 9. 2019
Armaroth, Nature, Decage
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
28. 9. 2019
Obnounce, Dark Sphere, Mario and the Chillers
Mladinski center Gornja Radgona