Gorenjske thrash metal legende so se lotile peklenske številke 7. V 34. letu starosti in ironično dejansko po sedmih letih studijskega premora nam želijo Sarcasm s svojim sedmim dolgometražcem predstaviti Pot v raj. Po zamenjavi dolgoletnega vokalista Mucyja in nekaj letih sodelovanja z Gregom Čadežem se je band ločil tudi od tega, tako da trenutno deluje kot kvartet, kar pa je tudi največja in glavna kadrovska sprememba, ki se je zgodila. Namesto iskanja novega vokalista sta to delo nase prevzela oba kitarista. Zadnji preostali ustanovni član Aleš Blaznik vokalno pomaga iz ozadja, glavno besedo pri vokalih pa ima Klemen Renko, ki v primerjavi s predhodnimi vokalisti kar suvereno podaja bandova besedila.

In s temi bi tudi rad začel opisovati Pot v raj. Uvod v album tvori kratek instrumentalni intro, nakar se začne zares s komadom Begunec. In po mojem album tudi stoji in pade s tem komadom. Tako besedilno kot instrumentalno. A ker sem rekel, da bom začel z besedili, zdaj seveda ne mislim že le nekaj vrstic nižje pod dano obljubo to takoj prelomiti. Sarcasm so na eni strani na svojem aktualnem albumu politično in družbeno kritični, s svojimi vižami poskušajo ozaveščati in tako prispevati k skupnemu boljšemu jutri, po drugi strani pa le želijo metalsko zabavati. Ker pravi Begunec takole: »Nima pojma, kaj bodo naredil, piše prošnjo za azil« in »Evropa te preganja, ti ne zaupa, te ne želi, če begunec si« in na koncu še »Evropa naj se zave, da tudi begunci so ljudje«, je jasno, kaj želi band povedati. Thrashersko direktno brez ovinkarjenja delujejo tudi ostala besedila, in kogar takšen način rimanja ne moti, si lahko privošči tudi preostali del albuma, ki med drugim še pravi »Zavihaj rokave, da zginejo težave. Za delo se primi, tko pravijo raziskave. Si hodu po svetu in med oblaki letu. Si mislu sam nase in to ti zdaj pozna se.« (Za delo se prim) ali »Spet si ujet. Številka si, jutr' te ni.« (Boj za obstoj) ali »U baziliki satan spi ... S tem tlakuje si pot u raj.« (Pedofil) ali »Tisoč sledilcev že imaš, pa skor nobenga ne poznaš. Nemo gledaš u displej, objavljaš selfie si na fejs.« (Virtualna laž)

In kje je zabava? Nekaj je ponuja Heavy Metal: »Ko se ti svet podira, rabiš metal pa flašo pira.« Ali je bandu s tem komadom uspelo ustvariti novo metal himno, boste morali preveriti sami. Sicer pa se zabava nadaljuje tudi s komadom Nocoj v tem mestu: »Zdaj ni čas za prepir. Nocoj v tem mestu naj se pleše!«

Še več zabave pa seveda ponuja instrumentalni del, ki se giblje od klasično thrasherskega do heavy in rock melodičnega. In tudi tukaj odigra začetni in najdaljši Begunec glavno vlogo. Kdor torej tudi instrumentalno pride mimo njega in se pri tem ne zmrduje, bo znal uživati tudi v nadaljevanju albuma. Begunec s svojimi dobrimi sedmimi minutami ponuja namreč zelo udaren začetek, tehnično zanimivo jedro, všečno solažo in privlačno melodijo za konec. Vse našteto ponuja Pot v raj kar nekaj, prav omenjene melodije so v mojih ušesih pa tisto, kar predstavlja pravo dodano vrednost, ki so jo Gorenjci v tako turobnem letu poslali med ljudi. Nadvse zanimivo in prijetno je poslušati, kako se klasično in – roko na srce – na trenutke že malo dolgočasno thrashersko razbijanje razbije s prijetno melodijo, ki odpelje komad iz poznanega in predvidljivega okolja kar naenkrat v nepredvidljivo uživancijo drugačne narave. V tej zvezi smem še izpostaviti komade, kot so Tvoj tatoo, Za delo se prim in Nocoj u tem mestu, a hkrati ne smem pozabiti omeniti, da plošček odlikuje tudi nemalo catchy riffov. Če bi bandu uspelo za recenzirani album pridobiti še pevca z večjim vokalnim razponom, ki premore bolj suvereno odpeti tudi tiste malo višje linije, vam bi lahko tudi v tej zvezi postregel s kakšnim superlativom. A tako pač moram ostati zgolj pri opazki, da sta Klemen in Aleš opravila svoje delo zadovoljivo.