Vaoo. Black metal. V zadnjem času sem recenziral toliko melodičnega death metala, da sem prav vesel, ko se mi je končno uspelo dokopati do tega koščka Satana. Moram reči, da sem z njim kar zadovoljen. Je zelo črn. Po drugi strani pa se zavedam, kako zastarelo je dandanes recenziranje glasbe v njenem primarnem pomenu. Piše se leto 2007! Če želiš vedeti, kako zveni nek album, si ga povlečeš z interneta v 30ih minutah in ga v celoti preposlušaš. Recenzije imajo očitno samo dva namena – prvi je, da dobim v roke zastonj CD in drugi, da poveličujem kakšen band, ki je trenutno zelo promoviran, ali pa, da dam nekemu bandu kotiček v majhnem fanzinu, tako da necro underground metalci pomislijo: »Pismo, res si moram nabaviti ta album!«. In takim metalcem polagam na dušo – nabavite si kaj od Sammath, kajti res mi je všeč to dobro sproducirano, lepo skomponirano in odlično odigrano žrtvovanje furioznega melodičnega black metala (ne gay-melodičnega, kot Dimmu Borgir, temveč melodičnega v najbolj klasičnem pomenu besede).

Jean-Sebastien