Že kar težko je verjeti, koliko ameriških zasedb je po desetih, dvajsetih letih spet našlo veselje do igranja heavy metala in se reformiralo po dolgih letih abstinence. Da je bila to v prvi vrsti res velika želja po vrnitvi v studio in odre, so k temu pripomogli določeni zanesenjaki onstran Atlantika ali pa organizatorji določenih nemških festivalov, niti ni važno. Za ljubitelje zvokov iz osemdestih je pomembno, da lahko po dolgem času ali prvič vidijo že pozabljene zasedbe.
Eni izmed teh so tudi Sacred Oath, ki so leta 1987 izdali prvenec A Crystal Vision, odigrali turnejo s Fates Warning in se sedaj vračajo z drugim albumom Darkness Visible. Vsa ta leta odsotnosti pa na Sacred Oath niso imeli kakršnega koli vpliva. Fantje v svoji glasbi v vseh pogledih, tako z glasbenega kot produkcijskega vidika ohranjajo duh osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prisegajo na klasični ameriški heavy metal, ki se je razvil pod močnim vplivom zgodnjih Iron Maiden (prvi trije albumi) in nosi v sebi tudi nekaj progresive v stilu zgodnjih Queensryche ter Fates Warning. Band se v skladbah tako z vidika ritmike kot harmonij pogosto naslanja na vzorce, ki so jih v prvi fazi svoje kariere uporabljale železne device. Ne redko se poslužujejo tudi mirnejših ritmov, kot na primer Maideni pri Remember Tomorrow, tuji pa jim niso tudi thrashersko obarvani vzorci. Enega izmed najboljših trenutkov albuma predstavlja skladba Battle Cry, pri kateri ne gre za priredbo legendarnih Omen, je pa brez dvoma narejena po okusu fanov tega banda, prvotno pa je bila posneta in izdana ža sredi osemdesetih na demo posnetku. Tudi nasploh te intenzivne, dinamične skladbe srednjega tempa predstavljajo privlačnejši del albuma, z daljšimi, mirnejšimi, epskimi skladbami bi se znali težje čisto spoprijateljiti. Ne glede na to je Darkness Visible še ena obvezna stvar za 80's nostalgike.

Matjaž