Black metal. Začetek, ki sem si ga v opisu albuma iz vrst post rock žanra verjetno želel že precej časa, ne glede na status recenzentskega zelenca; Russian Circles so letos namreč postali zlobni (muahahaha). Vselej so obstajale glasbene skupine, ki so s podiranjem meja v svoje vrste privabile tudi sestradaneže iz povsem drugih voda. Ameriška skupina Russian Circles je ravno z iskanjem tršega in trdoživega prizvoka dolgo poznana tudi v svetu kovinoslušalcev. Od prve plate naprej so se trudili abstrahirati od dogmatičnega vzpostavljanja klasične post rock atmosfere (beri deset minut uvoda in minuta ali dve maničnega iskanja vrhunca), a hkrati tega koncepta niso povsem ignorirali. Že res, da so od vsega začetka poznani kot post rock band, ki se oprijema metalskih elementov ali če sem radikalnejši, da bi jim bolje sedla oznaka instrumentalen (post) metal band, ki se neprestano onegavi s post rock žanrom; resnica se pravzaprav nahaja ravno nekje med slednjima trditvama.
Na začetku njihovega petega albuma (z dolžino 36:59 min) po mirnem uvodu sledi igra podajanja med udarnimi in mirnimi skladbami. V veliki meri so komadi pravzaprav zrcalo njihovih znanih riffov, strukture in razvoja skladb iz preteklosti. Torej se oklepajo svojega zaščitnega znaka, kar ni slabo, ampak ob navideznem eksperimentiranju deluje, kot da so stare ideje le razvili v trši zvok. Uspešno uhajanje poznanih vajeti se zasliši predvsem v uspešnem pričaranju zlobnosti takega kova, ki bo zadostila delu black metal privržencev, old school privržencem prog sfer (na drugi strani) pa v misel poslala idejo, da so Russian Circles na letošnjem ploščku pravzaprav metamorfično obudili tistega veljaka, ki stoji za kraticami dobrote LSD. V slovo na samem koncu pa nas pospremi še skladba Memorial, kjer je svoj glas posodila Chelsea Wolfe, ki je tudi edini komad z vokalom.
Pričakovanja ob seznanitvi novega albuma so bila mešana. Zadnji album (Empros iz 2011) ni bil slab, nasprotno – bil je dober, vendar ni imel tistega (dodatnega) čara, ki bi človeka z veseljem prisilil, da bi ga po daljšem obdobju ponovno poslušal. Aktualnost albuma je trajala le nekaj dni ali tednov in nato počasi zvodenela med ostalimi. In kaj so nam letos prinesli s plato Memorial? Manj kot smo pričakovali in več kot so predvidevali pesimisti, a na koncu bo rezultat verjetno podoben predhodnicama; ponovno manjka tisto, kar bi naredilo album legendaren, ali pa bi moral recenzijo dokončati čez nekaj mesecev, da se ne bom nato grizel za tipkalni jezik. Vseeno so si z udarnejšimi in krajšimi skladbami zagotovili nekaj več kandidatov, ki bodo vzpostavljali štrene med njihovimi (res zadovoljivo) norimi koncerti. V celotnem oziru Memorial deluje malenkost neenotno, saj se zadnji naslov z Wolfovo zdi kot posiljen dodatek. Pomanjkljivost je tudi dolžina, saj manjka kaka skladba (ali dve) z daljšo minutažo. Na letošnjem izdelku so se spustili (do sedaj) v najširše skrajnosti, od najnežnejših melodij in po drugi strani do najtrših ter najzlobnejših zvokov; Chelsea Wolfe pa je (podobno kot na plati Empros) prikaz, da so odprti tudi za vokalni pridodatek k njihovi umetniški filozofiji.
Zaokroženo to ni najboljši izdelek skupine Russian Circles, čeprav je nehvaležno delo izpostaviti zmagovalca med njihovo impozantno zbirko. Albumu Station iz leta 2008 je za vrhunskost primanjkovala udarnost z Memoriala in Emprosa, slednjima pa zorenje atmosferičnosti s plate Station. Tako bo treba vendarle še počakati, da trojici iz Chicaga uspe oba sklopa povezati v kvalitetnejšo celoto.