RECENZIJE

8. 10. 2019
Rotting Christ - Non Serviam: The Official Story of Rotting Christ (knjiga)
Cult Never Dies/Crypt Productions, London, 2018
Avtorica: Tina Urek

»Ponosen sem nanje, in če je ponos greh, ni važno – Kristus še vedno gnije pod svetlo in žarečo kreativno svetlobo tega legendarnega banda.« – Fernando Ribeiro, Moonspell

Rotting Christ. Zasedba, ki je na sceni že vse od leta 1987 in velja za enega prvih black metal bandov v »mediteranskem« okolišu in tudi za enega prvih underground bandov evropske metal scene. Zaslužni so za tako imenovani grški black metal zvok, ki ga imajo tudi npr. Septicflesh, za mnoge pa so eni izmed velikanov dotične zvrsti.

Sama sem Rotting Christ vedno poslušala bolj bežno, prvič pa sem jih v živo videla leta 2010 v Kinu Šiška. Slovenijo je zasedba obiskala kar nekajkrat, skorajda na vsaki turneji. Nazadnje ste jih lahko poslušali na festivalu MetalDays to poletje in za mnoge so bili prav oni zmagovalci festivala. Zame so postali nekaj posebnega ob izidu zadnjega albuma The Heretics, ki se mi je zasidral v dno duše. Vedela sem, da moram v roke dobiti njihovo knjigo, da končno izvem zgodbo te legendarne zasedbe. In dobila sem jo – stavek za stavkom pa sem dobesedno posrkala vase v dobrih dveh dneh. In zakaj sem se odločila, da napišem nekaj o dotičnem branju? Ker je Non Serviam odlična zgodba, odličen opis poti z dna do vrha – brez olepševanja in izključno z dogodki, ki se tičejo njihove glasbe. Kot avtorja sta navedena vodja zasedbe Sakis Tolis in Dayal Petterson, ki je avtor mnogih drugih metalskih knjig in biografij. Na 300 straneh (sicer v angleščini) se tako razpreda intervju z bratoma Tolis, nekaterimi nekdanjimi člani skupine ter tudi s člani zasedb Septicflesh, Mayhem, Cradle of Filth, Behemoth, Moonspell, Watain in mnogimi drugimi imeni, ki so bili tako ali drugače povezani z Grki.

Sama sestava je izjemno natančna. Od uvoda, otroštva, spoznavanja z metalom, grind obdobjem in do prvih izdaj. Ko se izdaje začnejo, pa vsak album oz. pomembnejša izdaja dobi svoje poglavje v knjigi. Poleg besed je v knjigi tudi en kup slikovnega materiala, ki odlično predstavi rast skupine in spremembo iz grških mulcev v grške bogove. Knjigo res priporočam vsem poslušalcem zasedbe, pa tudi vsem poslušalcem black metala, saj boste preko knjige izvedeli tudi veliko o razvoju te scene, pa o tem, kako so Rotting Christ skoraj postali del založbe pokojnega Euronymousa in kako so si z njim in še mnogimi drugimi izmenjevali kasete, revije in še kaj. Jasno je, zakaj se je knjiga pisala tri leta. Brata Tolis se na straneh dobesedno razgalita. Za Themisa (bobnar) je bil to celo prvi intervju v njegovi celotni karieri. Tudi Sakis ni najbolj navdušen nad intervjuji in celotnem razgaljanju banda medijem, zato se je med ustvarjanjem knjige soočal z lastnimi strahovi in z nešteto dobrimi in slabimi spomini. Med nastajanjem knjige je tudi prvič po dolgih letih srečal fante, ki so bili poleg bratov člani originalne postave.

Pisati tako recenzijo, kritiko knjige, je res izziv. Za razliko od romana je tu nekakšno obnovo precej težko napisati. Ravno tako je bilo bratoma Tolis težko ustanoviti band. Kot mlada Grka nista izhajala iz ravno premožne družine, prav tako je vsem malenkost bolj izobraženim povsem jasno, kakšno je bilo stanje v Grčiji in kakšno še vedno je. Od tistega vrhunca, ko so si lahko praktično vsi privoščili vse pa do časa, ko je cela Evropa zbirala sredstva za to lepo državo. Vse to in še več sta dala skozi brata. Konstantne borbe z depresijo so Themisa večkrat vrgle iz banda, celo do te mere, da ni sodeloval pri snemanju albuma. Sakisov ponos, depresija in želja po točno določenih stvareh pa ga je pripeljala do tega, da se je naučil vsega, kar je bilo možno o menedžmentu in produkciji, zato zasedba še danes nima svojega menedžerja ali piarovca in za vse skrbi kar sam. Zaradi menda težjega značaja Rotting Christ najraje uradno delujejo kot dvojec, na albumih pa so bili drugi člani večkrat napisani samo zaradi »lepšega«. Tako kot marsikateri band so tudi Rotting Christ pogledali v svet drog in alkohola, dandanes pa še vedno raje posežejo po zeleni rastlinici kot po večjih količinah alkohola. Zakaj so zapustili Century Media in odšli k Season of Mist? Zakaj so pri slednjih razvili svoj pravi zvok, ki je za mnoge nekaj najslajšega, pa čeprav nasičenega? Kako je bilo na turnejah z Mayhem, Watain in Cradle of Filth? Zakaj ne marajo Megadeth in Deicide? Zakaj grščina in ne angleščina?

»Kot sem rekel, včasih se sprašujem, zakaj po vseh teh letih še vedno vztrajam. Ampak vidim, da nas imajo ljudje še vedno radi, da še vedno verjamejo v nas – naša glasba še vedno nagovarja ljudi – to je zame najpomembnejše. Ko pride nekdo s težavami v življenju k meni in mi reče 'Hej Sakis, tvoja glasba mi je pomagala premagati in pozabiti probleme,' sam sebi rečem, da nimam pravice odnehati. To mi daje razlog, da gremo dalje kljub temu, da smo skeptični glede naše prihodnosti, saj se vsi staramo. Ampak to je naša usoda.« – Sakis Tolis

Non Serviam!

SORODNE VSEBINE:
28. 1. 2013Rotting Christ / Novice
27. 3. 2017Winter Days of Metal 2017 / Reportaže
15. 11. 2012Rotting Christ / Novice
30. 7. 2015Metaldays 2015, 4. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 10. 2019
Rammstein - Rammstein
Recenzija
14. 10. 2019
Sacred Reich - Awakening
Recenzija
11. 10. 2019
Batushka - Hospodi
Recenzija
8. 10. 2019
Rotting Christ - Non Serviam: The Official Story of Rotting Christ (knjiga)
Recenzija
3. 10. 2019
Ellende - Lebensnehmer
Recenzija
2. 10. 2019
Vulvodynia - Mob Justice
Recenzija
1. 10. 2019
Inter Arma - Sulphur English
Recenzija
27. 9. 2019
Darkthrone - Old Star
KONCERTI & FESTIVALI
19. 10. 2019
Distoržn: Moshead, Obduction, Kholn
TrainStation SubArt, Kranj
19. 10. 2019
Crazy Thrash Night: Black Reaper, Lintver
Crazy Pub, Nova Gorica
19. 10. 2019
Red Eye Biker Fest
Snack Bar 1964, Žusterna
22. 10. 2019
A Pale Horse Named Death, Molybaron, Angor, Chaos Inside
Viper Room, Dunaj, Avstrija
24. 10. 2019
KoD Extra: Hangar 55, Deep Down Bellow, Old Bridge Cartel
Orto Bar, Ljubljana
25. 10. 2019
Metalsteel
Kavarna Sotočje, Medvode