Menda vsi veste, kdo so Rammstein? Iz tega razloga se ne bom mučil z opisom, za katerega tako ali tako ne vem, kaj točno naj bi zajemal. In tisti, ki bandu redno sledite, ste njegov zadnji album že tako ali tako cuknili s spleta takoj ob prvi možnosti, medtem ko ste ga v fizični obliki že tudi naročili pred njegovo izdajo. Zato sem tudi prepričan, da ste si ga od takrat že tudi zavrteli ničkolikokrat, saj je uradno izšel že 17. maja, s čimer prihaja to moje pisanje relativno pozno. In zakaj se sploh potem trudim, če že vsi vse veste o samonaslovljenem sedmem albumu nemških industrialnih rokerjev?

Morda sem se pa z zgornjimi domnevami zmotil in ste podobno kot jaz potrebovali kar nekaj časa, da ste se sprijaznili z novimi enajstimi komadi iz hiše Rammstein. Z obema predhodno izdanima singloma Deutschland in Radio se seveda ni bilo težko sprijazniti, saj gresta oba tako zelo lahkotno v uho, da po nekaj zaporednih poslušanjih že skorajda najedata živce. In ker krasita omenjena komada začetek albuma, je potem takem povsem samoumevno, da poslušalec pričakuje podobne melodije, besedne igre, provokacije in žaganje do konca albuma. In ker ni tako, se začetno navdušenje hitro sprevrže v razočaranje in postane »zos« pred nami na krožniku, ki ga nihče noče. Kaj pa zdaj? Lahko ga zavržemo in se potolažimo s spomini na odlične pretekle izdelke ali sežemo z žlico globoko v zos in začnemo podrobneje in zavedneje okušati. In upati, da nam zos postane všeč. Tako se je zgodilo meni. Zos se je spremenil v všečno obaro, s katero se sčasoma nisem mogel nasititi.

Kot je za Rammsteine značilno, je treba njihovo glasbo opazovati z dveh vidikov: glasbenega in liričnega. Najprej bom nekaj vrstic namenil slednjemu vidiku. Zaradi predhodnika, ki je bil izdan davnega leta 2009 in je na dolgo in široko razpredal o človeški spolnosti in številnih z njo povezanih anomalijah človeškega uma, sem bil prepričan, da so Rammstein s temo seks, spolnost, spolne deviacije, seks turizem, prostitucija itd. zaključili. A očitno predstavlja dotično področje za Lindemanna neskončen vir inspiracije in kritike, da se k temu vedno znova vrača – mislim, da ni albuma, na katerem vsaj par pesmi ni posvečenih tej temi. A preden sploh pridemo do Lindemannove najljubše teme, je treba mimo politike. Od omenjenega para Deutschland in Radio je sploh prvi komad s pomočjo video posnetka postal eden izmed bandovih najprovokativnejših komadov vseh časov, medtem ko ta govori o razcepljenem pogledu Nemcev na svojo domovino in zgodovino. S komadom Radio se Rammstein premaknejo v čas za železno zaveso, ko je predstavljal radio zelo pomemben medij, ki pa je bil pod budnim očesom cenzure – kot številni današnji mediji. Nato se lirično zamenja poglavje, s Zeig dich preidemo k zlorabi otrok s strani krščanskih duhovnikov. Sledi Ausländer in njegova ljubezen do priložnostnega seksa z ženskami vseh narodnosti, himna seksu (Sex), ki naj bi v današnji družbi predstavljal najvišjo vrednost, s Puppe se tematizira mračna stran prostitucije z vidika otroškega opazovalca. Z Was ich liebe se nato prekine poglavje o seksu in na udaru je človeška razdvojenost, ki hkrati ljubi in ne ljubi, si želi in ne želi, skratka človek ne ve, kaj sploh hoče – ker je sit vsega? Podobno sporočilo posreduje Diamant, ki je tako zelo zaželen zaradi svoje čistosti in lepote, čeprav pod črto ni nič drugega kot le kamen. Z Weit weg smo poslušalci postavljeni v vlogo voajerja, medtem ko Tattoo sporoča še najmanj od vseh komadov. Zaključek tvori komad Hallomann, s katerim smo spet pri grozotah, ki jih ljudje delamo drug drugemu.

Kar zanimiva tematska paleta, ki pa je pod črto vse kaj drugega kot atipična za Rammstein. In enako velja tudi za glasbo. Album ne nosi zastonj bandovega imena, kar pomeni, da je dosti tega, kar smo v preteklih šestih albumih že bili vajeni od teh Nemcev, tudi na aktualnem celovečercu. Edina in glavna razlika, ki se kaže skozi celoten album in jo je izdajal tudi že omenjeni predhodnik, je okoliščina, da je aktualni plošček dosti mehkejši od začetnih bandovih kreacij. Dosti več je melodičnih delov, dosti več »lepega« petja in temu primerno manj udarnega, štancarskega industrijskega rocka. Kot najudarnejši se izkaže Tattoo proti koncu, medtem ko se ostali komadi gibljejo po udarnosti in tempu v rammsteinovskem povprečju. Kot edino balado ponuja album komadič Diamant, ki niti enkrat ne poseže po distorziranih tonih, pri čemer v podobnem tempu, le dosti bolj žalostno in mestoma zelo teatralno (tako maničnega Lindemanna še niste slišali) deluje tudi Puppe. Na klaviaturah se je Lorenz najbolje izkazal s komadom Weit weg, ki se začne z nekakšno retro melodijo znanstveno-fantastične serije, ki se uporablja tudi kasneje v komadu kot lajtmotiv. Komad Ausländer bo v živo najbolj razgibal tiste, ki radi plešejo, medtem ko Zeig Dich preseneti s cerkvenim zborovskim uvodom.

Marsikomu bo/je opisano vseeno premalo. Na podlagi nizanja povprečnejših komadov v drugi polovici albuma ta proti koncu izgubi na moči in prepričljivosti, zaradi česar zna biti dvojec Deutschland-Radio najboljši argument za ponovno vrtenje zgoščenke v predvajalniku. Poleg tega je ves lirični del povsem brez pomena oziroma brezpredmeten, če človek ne razume nemškega jezika. Je pa ta po drugi strani dober razlog, da se človek tega lepega jezika končno nauči.