RECENZIJE

8. 7. 2010
Pensées Nocturnes - Grotesque
Les Acteurs de l’Ombre Productions, 2010

Da že kar na začetku preidem k zadevi in v enem stavku povem praktično vse, kar bom poizkušal povedati v nadaljevanju besedila: poglejte si naslovnico Grotesque in se vprašajte, kako zveni glasba za njo – najverjetneje ne boste zgrešili veliko.
Pensées Nocturnes, francoski one man band, je trd oreh (tako za misli, kot za ušesa) in ne morem dati nikakršnega zagotovila, da bo kdorkoli resnično užival v tej glasbi. Če gremo po vrsti, gre stilno za nekakšen avantgardno/eksperimentalen black metal zelo surovega zvoka in obrvi dvigajočih vokalov. V vse to Vaerohn (človek za Pensées Nocturnes) vpleta elemente jazza in klasične glasbe, ki variirajo od epsko black metal pompoznih momentov do nečesa, kar se na prvi pogled sliši kot zelo zadet, zelo utrujen in zelo razglašen jazz band. Z »blast beati«. In vokali, ki parodirajo operno petje. In z enim »najlepših artworkov« v zadnjem času.
Je že res, da je Francija zadnja leta leglo raznih obskurnih, bolj ali manj posrečenih eksperimentov (recimo Eikenskeden, neo-klasična »fuck-off« mojstrovina – projekt je sicer žal pokopan), ampak tole je nekaj najbolj zmedenega kar sem slišal v zadnjem času ... in ravno zaradi tega Grotesque vleče. Že od pompoznega orkestrskega intra, ki se konča z burnim aplavzom (?) dalje je očitno, da gre idejno za nekakšen poizkus uglasbitve kabareta na postmoderni, nazaj ozirajoči se način. Dobro, razumem. Niti ni v tem nič presenetljivo novega. Kar moti je to, da ta ideja ni dovolj močna, da bi album držala skupaj takrat, ko je Vaerohn namerno razgradil skladbe zgolj v zaporedje riffov. Kar se zgodi vsakih dvajset sekund. Bolj kot kakšno posebno občutje ali konsistentnost ali karkoli podobnega sem v tej glasbi spet in spet iskal intrige, indice ki uničujejo iluzijo, da gre za nekaj lepeg a... kaj šele resničnega. Da, groteska je fikcija (načeloma, no) in ta album z enakim imenom bo poslušalca na to vseskozi opominjal. Čeprav, kdo je poslušalec tega, vsaj meni, ostaja neznanka.
Skladbe se sicer na mikroravni po nekajkratnem poslušanju med sabo res pričnejo nekoliko razlikovati (najbolj otipljiva in enostavna je kratka Eros), a poanta vseeno ostaja: Grotesque je »background« glasba ... oziroma bi bila, če ne bi vmes prav prefinjeno posegale razne, zdaj bolj, zdaj manj posrečene intrige, ki izdajo pošljejo nazaj tja, od koder je prišla: iz groteske nazaj v ... grotesko. In krog je tako sklenjen. Perfektno. No, kaj poslušalec odnese od časa, ki poteče vmes, pa je že drugo, bolj individualno vprašanje, na katerega nočem in si niti ne upam odgovarjati. Skratka, nad to izdajo kličem status quo.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
13. 9. 2019
Tryglav - Night of Whispering Souls
Recenzija
12. 9. 2019
Left Hand Path - Left Hand Path (EP)
Recenzija
6. 9. 2019
An Isolated Mind - I'm Losing Myself
Recenzija
19. 8. 2019
Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited
Recenzija
13. 8. 2019
Dekadent - The Nemean Ordeal
Recenzija
2. 7. 2019
The Stone - Kruna praha (EP)
Recenzija
1. 7. 2019
Snøgg - Chhinnamasta
Recenzija
28. 6. 2019
Shining / Srd - Shining / Srd (split)
KONCERTI & FESTIVALI
16. 9. 2019
Putrid Pile, Vulvathrone, Anime Torment
MIKK klub, Murska Sobota
16. 9. 2019
Malthusian, Suffering Hour
Mladinski center Postojna
17. 9. 2019
KŠ X: Deafheaven, Touché Amoré, Portrayal of Guilt
Kino Šiška, Ljubljana
17. 9. 2019
Mgła, Martwa Aura, Dagorath
Orto Bar, Ljubljana
17. 9. 2019
Lvmen, Seul Ocean
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
18. 9. 2019
KŠ X: The Curse of Valburga (ljubljanska premiera)
Kino Šiška, Ljubljana