RECENZIJE

29. 9. 2016
Paradox - Pangea
AFM Records, 2016

Nemški šampioni težko kovinske godbe, Paradox, so zopet izcimili album, ki se v njihovi diskografiji ne bo uvrstil nizko. Čeprav ima njihov sedmi album Pangea moč udava, ki napade, stisne in ne popusti, v oziru da je vedno intenziven, dinamičen in nepopustljiv, nima zadostne prvinske privlačnosti, ki bi takoj pustila sled, ampak je potrebno kot zagrizeni stezosledec album poslušati do onemoglosti, da pride do pečata v spominu. To pa ni lahka naloga, saj ima album zelo turoben, mračen (in pri kitarah mogoče celo nekoliko objesten) zvok in ne vedno najbolj privlačne oziroma (hitro) dostopne kitarske riffe, ki se odvijejo v vsega skupaj enourni misiji.
Paradox so vedno imeli lastno izkaznico, dali so svoj unikaten pečat glasbi, ki je tokrat mogoče še najbližje pretečenemu datumu veljavnosti doslej. Precej je vplivov drugih skupin, prilagojenih njihovemu lastnemu zvoku in oblečenih v vzdušje albuma. Osrednja tema albuma se zdi pretnja. Neusahljivo preteča nevarnost planetu Zemlji, pa naj bo v obliki snovi/materije, kot asteroid (naslovni junak v pesmi Apophis) ali bitja, zemljana ali nezemljana. Pesmi se niso podale v uho na prvo žogo, a po več »obratih« razprejo svoje čare in rezultat je »prvenstvo«, ki združuje najboljšo igro sodobne in stare šole. Ponujeno je prvoligaško preigravanje, kitarski soloti so prava paša za ušesa, vedno na pravem mestu ob pravem času, odločni in izraziti, kot najboljši navijači.
Nekateri izvlečki iz tega zdravilnega thrash metala:
V pesmi Apophis se v zadnji četrtini spogledujejo s Kreator (njihovimi boljšimi trenutki, kot na primer gradivo na albumu Violent Revolution), a še sami vzorniki jim lahko zavidajo eleganten zaključek pesmi. Manhunt vsebuje čudovit breakdown, ki jih najbolje obvladajo le starešine metalne glasbe (čeprav so bolj priljubljeni pri sodobnejših, mlajših skupinah), med katerimi je tudi človek iz ospredja in ozadja Paradox, Charly Steinhauer, ki zopet poskrbi za izjemno združitev pevske spevnosti in kitarskega ušesnega maziva.
The Raging Planet ter Cheat & Pretend bi lahko krasila tudi kakšen album Megadeth. Začetek pri Vale of Tears črpa navdih pri Iron Maiden. Za čistokrvni speed metal je potrebno počakati vse do predzadnje pesmi, Alien Godz, vse drugo ima thrash primesi in mešano DNK.
Pridružil se jim je tudi slovenski metal borec Tilen Hudrap na bas kitari, ki pa ga žal ne slišim v tolikšni meri, kot bi želel (zaradi ne povsem znanega razloga – je to moderna prenasičena kitarsko-dominantna produkcija? ...And Justice for All bassless sindrom? slabši predvajalnik? višja sila?).
Album dokaj navdušuje poslušalce, a medtem ko sam ob njem ne ostajam ravnodušen, album tudi ne ponuja presežkov njihovih dosedanjih najboljših del.

SORODNE VSEBINE:
15. 9. 2008Paradox - Electrify / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
ODPOVEDANO! Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija