Moje napovedi pri prejšnjem albumu se že uresničujejo in danes že skoraj ni ljubitelja progresive, ki se ne bi navdušil nad izrednimi Švedi. Po popularnosti in perfekcionizmu sicer nikoli ne bodo dosegli Dream Theater, vendar s četrtim albumom še enkrat več dokazujejo, da so na področju inovativnosti in kreativnosti takoj za nedosegljivimi Američani. Pri tem pa jih glasbeno prav nič ne posnemajo.
Kot vsi dosedanji albumi je Remedy Lane prav tako konceptualen in v treh delih. The Perfect Element je bil že zelo emocionalen album, vendar je ta še veliko bolj. Pravzaprav tako s čustvi nabitega albuma še nisem slišal. Vsa ta čustva je potrebno na primeren način izraziti in boljšega intepreta od »čarovnika« Daniela ne boste našli nikjer. Njegova sposobnost prilagajanja vokala posameznim situacijam, spreminjanja iz zelo čustvenega v povsem agresivnega je izredna. Povrh tega pa kot glavni kitarist skupine tudi iz tega instrumenta spravi zelo veliko zanimivega, od najbolj enostavnih, melodičnih zvokov, do skrajno nenavadnih. Pri tem prav nič ne zaostajata bobnar in klaviaturist. Kaj se zgodi, ko se »odtrga« vsem skupaj lahko slišite predvsem v Fandango, posameznih delih Beyond The Pale in vrhuncu plošče A Trace Of Blood, katerega refren je sicer zelo speven. Ima pa refren pomembno vlogo tudi pri naslednjem vrhuncu, Rope Ends. Poglavje zase so zopet baladne pesmi, od katerih bi omenil recimo Undertow in Second Love.
Nič čudnega, da so se tudi člani Dream Theater navdušili nad Pain Of Salvation. To je res glasba za sladokusce.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.