Novo leto, nov Overkill album. Pravzaprav je od njihovega zadnjega minilo (rekordnih!) 31 mesecev, a se vsled medlosti nekaterih njihovih zadnjih izdaj zdi, da nove albume »šopajo« kar v eno.
Band poznamo. Tako kot pri AC/DC ali Motörhead je tudi pri Overkill že vnaprej jasno, kako bo album zvenel, (ne) preseneti pa nas lahko le to, kako dobro bo band izrabil svoje ozko začrtano glasbeno polje. Torej, tudi The Grinding Wheel zveni sumljivo podobno zadnjim petim ali desetim izdelkom newjerseyjskih veteranov, z Blitzevim rezkim vokalom in tradicionalnimi desetimi komadi (brez heca – že vse od pričetka dobe CD-jev, v njihovem primeru albuma Horrorscope iz leta 1991, je na albumu natanko deset komadov, če ne štejemo občasnih introv/instrumentalov) na čelu. Nekih presežkov ali blazno izstopajočih komadov tu ni, posledično pa se album v kombinaciji z zajetno minutažo vleče in ne motivira v ponovno poslušanje. Nič ne rečem, komadi, kot sta bolj thrasherska Our Finest Hour in Red White and Blue ali pa bolj groovy Shine On in Come Heavy, ki spominjata na obdobje iz sredine devetdesetih, so čisto solidni, a vse to smo od Overkill slišali že najmanj 50-krat. Še najbolj preseneti nekoliko »rokerska« nota celotnega albuma – The Grinding Wheel je na splošno manj nabrit, kot smo od Overkill navajeni, in morda nakazuje, v katero smer se trenutno vrti kolo Overkill. Priznati jim namreč moramo vsaj dve stvari: prvič, da za razliko od praktično vseh starih bandov niso nikoli zavili s svoje poti, strašili z reunioni, ponovno posnetimi albumi in podobnim, in drugič, da ne glede na to, da domala snemajo ene in iste albume, na dolgi rok še vedno premorejo toliko raznolikosti, da je vsak nov album sicer podoben prejšnjemu, tistemu izpred desetih let pa niti ne.