RECENZIJE

24. 5. 2010
Overkill - Ironbound
Nuclear Blast/Mordor, 2010

Ko so vsi odšli, so oni ostali. Ko je thrash »umrl«, so ga igrali še bolj ponosno. Bili so eni izmed redkih. V petindvajsetih letih nas niso razočarali niti enkrat in očitno bo tako tudi ostalo. Govora je o enem in edinem thrash metal bendu, ki skozi bogato kariero ni niti enkrat sprejel kakršnegakoli kompromisa, ki ni šel skozi neumne kvazi »artistične« faze ali po nepotrebnem eksperimentiral v glasbenih sferah izven svojih zmogljivosti, a vseeno izdal petnajst neoporečnih plošč (in v pregovorno metalsko mrtvih srednjih devetdesetih odigral več koncertov, kot večina thrash bandov v osemdesetih). Najpomembneje pa je, da so od prvega dne naprej ostali zvesti svojim fanom in zvrsti, ki so jo pomagali kreirati, »non-fuckin'-stop«! Overkill.
Piše se leto 1981. Sošolca D.D Verni in Bobby »Blitz« Elsworth pod močnim vplivom ravnokar nastalega novega vala angleškega heavy metala ustanovita metal band. Edini cilj, ki ga imata pred očmi, je igrati heavy glasbo, dobiti založbo in posneti vsaj eno ploščo, odigrati ameriško turnejo ter mogoče kasneje prilesti do večje založbe. 30 let kasneje stojita metalska revolucionarja (še vedno dolgolasa, v jeansu in usnju, s škatlico Marlboro rdečih in Lucky Strike v zadnjem žepu), staroselca na metalskem tronu bolj ponosno kot kadarkoli, na odrih po svetu na turneji v podporo najnovejši plošči »Ironbound«, ki trga gate in ubija bobniče bolj kot karkoli, kar so do zdaj izdali (z izjemo Horrorscope), in še vedno vsak koncert izvabljata neizmerljive količine nasmehov na obraze metalske populacije, ko stopita nanj.
Plošča se začne z enim izmed najdaljših komadov Overkill, The Green and Black, v katerem Verni nazorno demonstrira, zakaj so njegove linije trademark in merilo, kako narediti bas konkreten (zvokovno in podporno kitaram). Intenzivnost nas pelje skozi mnogo različnih ritmov in presekov, komad pa dejansko demonstrira thrash metal na najvišji možni točki leta 2010. Bodoče klasike Bring Me The Night, Give A Little, Endless War slavijo kitarsko delo dueta Tailer – Linsk, ki skupaj preigravata že osem let in končno dokazujeta, zakaj sta bila najeta. Za ustvarjanje uničujočih, galopirajočih in na koncu na kavlje obešenih klasičnih riffov, ki vam odtrgajo glavo in jo šele ob koncu prišijejo nazaj. Do potankosti dodelani leadi, terce, molovska dvoglasja in smisel za kompozicijo večglasij v studiu, postavljajo Tailerja in Linska v sam vrh metal kitaristov. Ritem sekcija lepo maršira v ozadju, bobni so spolirani, čisti, snare je ravno dovolj peskast, koža na snaru ni »raztegnjena« in plehko računalniška kot pri večini novodobnih bobnarjev. Ravno prav triggiran bas boben pušča old-school pridihu glasbe prosto pot, čeravno nižje uglašen kot nekoč. Blitz, kot vedno, nadgradi instrumentalnost. S svojim značilnim, ekspresivnim vokalom lepo pluje skozi vse komade, od ubijalskih screamov, ki režejo ušesa, do ponovno bolj heavy metal glasovnih pasaž, ki jih je umeščal v komade na zgodnejših izdajah. Skozi celo ploščo samozavestno vodi ladjo naprej, sekvence vokala so zares odlične, fleksibilnost njegovega glasu pa (z mislijo na to, da je prebolel raka nosu in imel sedem operacij) neverjetna. Oster kot britvica, hreščeč kot jezna babica in uničujoč kot ciklon. Vidi se, da mu instrumentalna podlaga odgovarja kot že dolgo ne. Neizpodbitno dejstvo je, da lahko ob poslušanju tako specifičnih in zaščitnih metal vokalistih kova Blitz, Anderson, Dane, Dickinson, Rivera, Bayley, Cyriis, Dio, ipd. le uživamo.
Produkcija je čista kot solza, a ne prenasičena, kot se rado dogaja metal umetnikom vseh zvrstih zadnjih nekaj let. Death/black podkovani Peter Tägtgren se je očitno prelevil v fanboyja, ki ni pozabil, kako mora thrash metal plošča zveneti v 21. stoletju.
Ne morem vam garantirati, da boste ob poslušanju dobili dozo še nikoli slišanega, saj plošča ne predstavlja ali prestavlja mejnikov v sami zvrsti, pa tudi v glasbi sami definitivno ni presežkov ali česa zares nepričakovanega. Gotovo pa je dejstvo, da je plošča zares pristen prikaz ljubezni do thrash metala in brezkompromisnega, na nikogar se ozirajočega carpe diem odnosa vseh članov skupine, ki po petindvajsetih letih od prve uradne izdaje še vedno predstavljajo eno izmed vodilnih sil svetovne metal scene in nikakor ne kaže, da mislijo kam oditi, vsaj ne še hitro. Wrecking Crew je zopet uspelo dostaviti res odlično pošiljko najvišjega kalibra, ki je v poplavi emo izdaj zadnjih let zopet več kot dobrodošla. Kupite ploščo in … hja … Welcome to the fucking gutter.

Tilen

SORODNE VSEBINE:
2. 3. 2006Amorphis - Eclipse / Recenzije
20. 11. 2009Overkill / Novice
22. 6. 2004Orphanage - Driven / Recenzije
24. 6. 2014Overkill / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
12. 8. 2020
Carach Angren - Franckensteina Strataemontanus
Recenzija
10. 8. 2020
Cadaver - D.G.A.F. (EP)
Recenzija
7. 8. 2020
Iz ropotarnice: Demon - Breakout
Recenzija
5. 8. 2020
Iritator - Drek!
Recenzija
3. 8. 2020
Taake / Deathcult - Jaertegn (split)
Recenzija
31. 7. 2020
Snøgg - Ritual of the Sun
Recenzija
29. 7. 2020
Children Of Bodom - Hexed
Recenzija
27. 7. 2020
Chaos Over Cosmos - The Ultimate Multiverse
KONCERTI & FESTIVALI
19. 8. 2020
Trnovfest: Tomcat
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
22. 8. 2020
Omega Sun, SickBreed
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
22. 8. 2020
Big Bad Wolf, Britof
TrainStation SubArt, Kranj
28. 8. 2020
ODPOVEDANO! Breka Fest XIII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje
28. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth, Carnifliate
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2020
Trnovfest: Ensanguinate, Sakrabolt
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana