Overkill so svojevrsten thrasherski fenomen, čeprav se jim na žalost nikoli ni uspelo preriniti med najbolj prodajane bande svojega žanra. Že od skromnih začetkov pred dobrimi petindvajsetimi leti v horror opravi, ki so jo prerasli kmalu zatem, pa do danes, ko Blitz z isto frizuro ter istimi oprijetimi hlačami kot jih je nosil ob izidu prvenca Feel The Fire (1985), še vedno uničuje odre širom sveta, band redno, z največ dveletnim premorom, izdaja kvalitetne thrash albume, tradicija pa se nadaljuje tudi s petnajstim po vrsti, Immortalis.
Kakor smo vajeni že nekako vse od sredine devetdesetih, ima tudi Immortalis dosti »groovy« vplivov, opazijo pa se tudi mnogi doomerski vplivi iz sedemdesetih, najdemo pa tudi že skoraj AC/DC-jevsko Walk Through Fire. Glavnina seveda ostaja v thrasherski maniri, pravzaprav s komadi Devils In The Mist, Charlie Get Your Gun ter Hell Is dobimo nekaj najudarnejših pesmi Overkill v zadnjem desetletju. Z zaključno Overkill V, ki nadaljuje sago s prvih štirih albumov ter zelo vleče na njihov material iz osemdesetih, pa je peterica že presegla samo sebe. Produkcija ostaja na ravni zadnjih albumov, se pravi nič pretresljivega, kar pa nikakor ne bi mogli reči za Blitza, ki, kot vedno v top formi, tričetrt albuma odkriči, kot bi ga nekdo dajal iz kože. Na komadu Skull And Bones kot gost poje tudi Lamb Of God pevec Randall Blythe, kar presenetljivo sploh ni moteče, evropska verzija albuma pa pride z bonus DVDjem s posnetkom koncerta v Wacknu 2007. Za Immortalis bi si upal trditi, da gre za najboljši Overkill album po The Killing Kind, če ne celo Horrorscope – nakup obvezen!

Boštjan