Band obstaja že od leta 1991 in je na začetku igral grindcore. Zdaj so Ordeal izredno dober, zanimiv, energičen in poslušljiv tehnični death metal.
Skupina, ki si vzor išče v mnogih ameriških death metal bandih, je ustvarila ploščo, ki združuje zahtevano brutalnost in agresijo z jasnostjo in udarnostjo in občasnim eksperimentiranjem. Besedila so tudi precej zanimiva, način, kako so napisana ter njihova vsebina pa bralca in poslušalca pritegne in ga potopi v glasbo, ki popolnoma ustreza napisanemu. Ordeal se izogiba klišejev a la »most-brutal-ever« ali pa »sickness-uber-alles«. Vse skupaj ima pridih osebne izpovednosti, čeprav to ni direktno vidno. Glasbeno so zelo dobre linije Lesa in Toma, ki se držita načela, da je brutalnost v feelingu. Vsak riff, vsaka solaža, vsak lead del, akustični vložki ipd. izgledajo prav naravno postavljeni, poslušanje plošče pa je zato izredno prijetno. Ne motijo nepotrebna kompliciranja, ampak samo »straight fucken' death metal«. Kot bi spet začutil tiste večno pomljive melodije a la Unleashed, Malevolent Creation, Morbid Angel itd. Basist Denis je bolj kot ne podpora zvoku in dodaja potrebno globino, a tudi on pride nekajkrat na svoj račun, predvsem pa v zadnji pesmi. Bobnar Raf učinkovito meša ritme in ve, da bass pedal ima svoj smisel (čeprav ima grd trigger zvok) in zna kdaj uporabiti kak ritem. Pevec Stefan me spominja na Stephaneja iz Yrkoon, večkrat pa tudi uspešno spomni na Glena Bentona, čeprav ne s tako dozo agresije. Zelo všeč mi je drznost uporabe govorjenih vokalov v pesmi Gemini. Komadi, kot so Atrocities, Rise From Ash (nenavadno HC »rise up« pridih v besedilu), Lament in odlični trinajsti, a neimenovani instrumental, ki je tako nepričakovan in tako ustrezen in pretresljiv, poslušalca ne bodo pustili ravnodušnega. Za vse, ki v death metalu iščete nekaj več, bodo Ordeal kot britev skozi meso. Unleash the atrocities!

Ivan