Kljub temu, da igrajo švedski progresivni death metalci zelo kompleksno glasbo, pa so v bistvu zelo predvidljivi; trdno se držijo svojega glasbenega koncepta in njihovi privrženci vedno dobijo tisto, kar se od banda pričakuje. To velja tudi za njihov peti studijski izdelek, Blackwater Park.
In kakšnega »recepta« se torej držijo? V prvi vrsti velja omeniti njihovo tehnično zelo dovršeno glasbo, ki je v osnovi progresivni death metal, v katerega dodajajo veliko akustičnega, progresivnega rocka. Pesmi so zelo dolge in imajo polno sprememb ritma, tempa, so zelo emocionalne, besedila zelo temačna. Imajo izredno talentiranega vokalista, Michaela Akerfeldta, ki spreminja svoj vokal tako kot se spreminja njihova glasba; surov death vokal povsod kombinira s čistim, umirjenim, čustvenim in bolj melodičnim. Kitarist poleg težjih, kompleksnejših death riffov in akustičnih pasaž odigra tudi dosti melodičnih solaž. Imajo tudi tehnično zelo dovršeno ritem sekcijo, ki zna odigrati tudi dele, ki mejijo že na jazz.
Komadi so, kot ponavadi, zelo dolgi. Razen akustično – instrumentalnega Patterns In The Ivy, ki traja dve minuti, trajajo ostali v povprečju kar okoli deset minut. Vendar se ni za bati, da bi se koga ob poslušanju le-teh lotilo dolgočasje. Prav vsi od prvega The Lepper Affinity do zadnjega naslovnega namreč posedujejo zgoraj napisane značilnosti. Izjemi sta le prej omenjeni komad ter akustični Harvest.
Torej, Opeth fani so dobili, kar so hoteli. Mogoče pa tudi ostali iščete kaj podobnega.

Matjaž

Album je posodila trgovina Müller. Lahko ga kupite v Ljubljani na Čopovi 40: www.dom.si.