Once Was Never je mlada vzhajajoča death metal skupina, ki je nastala (točno) 21. 12. 2012. Ko so bile ure štete našemu planetu, so bile ure štete tudi domačemu bandu in njihova glasba je še vedno takšna. Takšna, kot da bo jutri vsega konec in so enostavno morali dati vse, kar so imeli, na pladenj in v obliki EP-ja med ljudi poslati Lighthouse In The Abyss. Že na samem začetku bi pohvalila odličen grafični izgled ploščka, ki pa je za EP precej dovršen – z bookletom in vsem, kar bi normalno pričakovali od studijskega albuma. V slabe pol ure se zasedba predstavi verjetno res z vsem, kar imajo, saj je EP izjemno razgiban. Od intra Abortion 21122012, za katerega je poskrbel Damjan Tomoski (Noctiferia), pa do takojšnje brutalnosti kratkega, a sladkega The Cut. Čeprav se sami opredeljujejo kot death/groove, večkrat do izraza bolj pride prva zvrst. Linije, ki kričijo po razbijanju na in pod odrom, takšno in drugačno vokalno kričanje dvignejo visoko nad občasne clean vokale in breakdowne. Vsi ti moderni vložki naredijo celotno zadevo še bolj mogočno, kar lahko slišite v drugem komadu Maximus Parasite. Ta se vam bo zasidral v ušesa z groovom, ki pa ni moderen, ampak temačno mogočen. Kombinacija melodičnosti, ki pride nekje na sredini komada, je odličen način za pomiritev in ponovno pripravo na pozibavanje ob odličnih vokalih. Kljub temu, da morda na momente dobim občutek, da vokal enostavno prekaša celotno glasbeno podporo, se tudi ta primerno pokaže in dokaže takrat, ko je potrebno - s kitarsko solažo ali pa bobnarskimi prehodi. Kings And Pawns je rahlejša umiritev na sredini, ki pa kar dobro dene. Komad je precej bolj kompleksen in poslušljiv. Pa ne v smislu prebavljanja, temveč v smislu razločevanja posameznih delov in instrumentov. Bolj umirjeno in moderno nadaljuje tudi Exaltation, kjer tehtnica zopet kaže na groove in breakdowne, ki pa niso moteči, ampak služijo zgolj kot dober prehod, čeprav je le-teh kar veliko. Vse skupaj doda le neko posebno težo in globino komadu, ki je več kot odličen. Deluded Values se vrne k moderni melodiki in nadaljuje umirjeno tradicijo druge polovice EP-ja. Morda je sam začetek res tako udaren, da se mi ostali komadi zdijo precej počasni, pa to niti niso. Za zaključek je zasedba izbrala komad Razoring Woods, kjer so modernost izkoristili 100% z različnimi govornimi vložki, razgibanostjo, breakdowni in vsem, kar znajo. Kakor koli pogledano je Lighthouse In The Abyss odličen plošček, ki ima, razen časa predvajanja, vse kvalitete odličnega dolgometražnega studijskega albuma. Once Was Never so ena izmed domačih skupin, ki bo na slovenske in tuje odre prišla brez posebnega opozorila ali prošenj, ker fantje vedo, kaj delajo in so pri stvari. Vsekakor priporočam, da jih podprete in si zagotovite svojo fizično kopijo ploščka in tako dobro razširite svojo zbirko domačih viž.