Obsession so v osemdesetih proizvedli lepo mero klasičnega ameriškega heavy metala, nato pa, kot veliko ostalih malih/srednje velikih bandov, poniknili v pozabo, a presenetljivo že leta 1988, ko je bil metal v vseh zvrsteh na vrhuncu. Mike Vescera je že pred tem odšel v odlične japonske heavy rušilce Loudness, ki so se ravno konec osemdesetih začeli oddaljevati od »pocukranih« pasaž in refrenov v svojem sicer odlično tehnično in tudi sicer zastavljenem heavy metalu z odličnimi kiticami in še boljšimi solažami. Vescera je tako kot edini vidni član nadaljeval metal kariero. V kovinski stroki je »Mike Metalurg« sicer odšel še k Malmsteenu, kjer pa (pregovorno) ni zdržal dolgo. »Obsesija« se je ponovno združila po letih 2004/2005, ko so reunion naredili prav vsi možni bandi, in izdali konkreten album, Carnival Of Lies, v letu apokalipse pa so tu z novim ploščkom Order Of Chaos.
Album pravzaprav nima presežka, naj bo to jasno že na začetku. V bistvu gre za skupek dobro premišljenih komadov, ki se dostojno povezujejo med seboj, imajo veliko odličnih dvoglasij in zgodovinsko ne odstopajo od povprečja Obsession, ki je bilo vedno mid-tempo narave, z odličnimi refreni, ki velikokrat potegnejo na Helloween. Nasploh se na novem albumu poslužujejo nekaterih evro power metal prijemov, Vescerin glas pa je odličen kot vedno. Pri slednjem preseneča le dejstvo, da v določenih delih nekaterih komadov (recimo v bridgeu v Wages Of Sin) izpade »nemočno« v obupnem stilu Joacima Cansa iz HammerFall, medtem ko v klasični Licence To Kill (naslov kultne plošče Malice iz leta 1987) povsem diovsko mogočno zapoje v refrenu in v več komadih nadaljuje z odličnimi dvoglasnimi vokalnimi linijami. Čudno, a dobro. Bas in bobni meljejo, predvsem z uporabo slušalk pa dobite res pravo dozo odličnih bas linij, ki so ravno prav glasne.
Definitivno plošča brez presežkov, a kljub temu vredna poslušanja v vsakem primeru, vsaj za zaprisežene heavy metalce in ostale fane klasičnega heavy metala, odigranega moderno z modernim zvokom.