Poleg prvih treh albumov iz diskografije Obituary vedno znova rad posegam po EP-ju Left to Die in singlu Blood to Give, medtem ko me celovečerec Darkest Day od novejših izdaj tudi ne pušča ravnodušnega. Omenjene izdaje so torej po všečnosti kar precej oddaljene od sicer še zmeraj aktualnega albuma Inked in Blood, h kateremu floridski death metalci ob bok postavljajo live album Ten Thousand Ways to Die.
Zaradi dveh novih studijskih komadov na začetku nekateri recenzirani plošček imenujejo tudi EP z dodatkom bonus komadov, a ker nočem preveč dlakocepiti, se neposredno lotimo stvari. Oba nova komada nista – roko na srce – nič posebnega, a meni sta všeč. Sta enostavna, direktna in kot takšna tudi hitro zlezeta pod kožo. Kako dolgo bosta dejansko tam žgečkala ustrezne živčne končiče, bo pokazal čas, a zaenkrat mi omenjena komada pomenita največjo dodano vrednost tega live albuma. Po eni strani zaradi tega, ker načeloma nasploh nisem velik ljubitelj izdaj, posnetih v živo, saj po mojem ne prinašajo ničesar in s tem mislim resnično ničesar novega. Kaj bom z live albumom, če lahko band vsake toliko uživam v živo? Ampak OK, to sem samo jaz. Kaj pa objektivni razlogi na drugi strani? Nekateri boste pogrešali kakšen kulten komad ali dva, ki ga band ni vključil na vsega skupaj manj kot 50-minutni repertoar, a ne se bati, Slowly We Rot boste slišali. Tisti, ki pa radi poslušate tovrstne izdaje ali gledate DVD-je, boste morda tokrat in tukaj pogrešali napovedi oziroma nagovore med komadi, ki so po mojem bistvo takšne izdaje (jih morda sploh ni bilo?); brez njih res nimajo nobenega smisla. Ali pač?
Ten Thousand Ways to Die zna biti dobra tolažba med čakanjem na novi album, kajti omenjena prva studijska albuma resnično znata zabavati, vendar kaj več kot zamotili pa se s tem ploščkom vendarle ne boste. Raje pojdite v kakšen metalski klub v svoji bližini, kjer boste band dejansko ujeli v živo.