No, pravijo da se človek uči (in spoznava) vse življenje. Kako pogosto pa boste navsezadnje lahko rekli, da ste spoznali nov baskovski black metal band? Povem vam: redko. Numen je tretji album tega banda, in se v obliki, kot ga opisujem, tu pojavlja kot ponovna (in vsesplošna, če se temu lahko tako reče) izdaja oziroma »re-release«, saj je bil v zgolj tisoč izvodih originalno izdan leta 2007. In prav je, da je do te založniške poteze prišlo, saj je to glasba, ki si zasluži vsaj priložnost, da je slišana.
Šest skladb, ki jih album ponuja, bi še najlažje (in z najmanj napora) opisal kot »še en poizkus v precej do zmerno hitrem black metalu«, ki se sprva zdi močno navdahnjen od švedske black metal šole. Toda kaj kmalu postane jasno, da gre pri Numen za nekaj precej samosvojega in nenavadnega. Hudič – kot vedno – namreč tiči v drobnem tisku.
Gre za eno tistih izdaj, ki se ne ukvarja z raznimi intri, outri, intermezzi, slogovno raznolikostjo skladb in kdo ve kakšnimi umetniškimi mašili še (priznajmo si, le redko so takšni komadi kaj več kot mašila v stilu »in, oh, napisali smo tudi ta riff, pa ga nismo znali vstaviti v kak komad«), temveč udari in udarja svojih enainštirideset minut, nato pa utihne. Skratka: Numen je primer black metala s konkretnimi blast beati (ter nekaterimi mirnejšimi deli), norimi vokali, z dokajšnjo samosvojostjo riffov, besedili v baskovščini ter skromnega, a izjemnega artworka.
Numen, ki se po mnenju promocijskega letaka smatra kot, citiram, »Pagan/Folk Black Metal«, v sebi ne nosi prav nobenega folk elementa (tega sicer ne morem trditi za prejšnje Numen izdaje, ki jih, priznam, ne poznam). Oziroma: tisti nekateri distorzirani riffi, ki so po svojem melosu in pathosu res naravnani nekoliko v smer ljudske glasbe, niso nič bližje folk metalu kot mu je (legendarni, izjemni, neprekosljivi) album Nordavind (1995) Fenrizovega (Darkthrone) in Satyrjevega (Satyricon) projekta Storm. Gre enostavno za black metal, ki se ne boji uporabljati ljudskih prijemov (in zaradi česar na nekaterih mestih precej spominja tudi na prva dva Taake albuma) in ki obenem ne pade v tisto zgolj redko okusno mešanico preganjanja kristjanov na eni strani ter plesanja s troli, fukanja valkir in bojevanja z brezerkerji na drugi. Kar je – enostavno povedano – lepo. Dobro. In nežaljivo za poslušalčevo inteligenco ... In če res hočete, tudi njegova morebitna verska prepričanja.
Ideološko (band je v knjižici objavil angleške prevode besedil) gre za nekoliko otožnejši pristop k šestim vizijam apokalipse, koncu neke dobe. Kakšne, ne vem, definitivno pa konca dobe krščanstva, pri čemur pa se vedno znova poudarja, da je smrt le oblika ustvarjanja, da je konec ene dobe nujno tudi začetek neke druge. Ouroboros, skratka, žre svoj rep dalje. Prizemljeno ter nekoliko melanholično.
Numen že res ni neka svetleča in v nebo vpijoča ekstravagantna black metal eksotika (nikoli si ne bi smel nek band zaslužiti, da se ga priporoča zgolj zato, ker prihaja iz kakšne, tradicionalno gledano, ne (black) metalske države ali območja, pa najsi gre za baskovske pokrajine, Vatikan ali Jupiter), ki bi hotela ponovno izumiti svoj žanr (ali pa ga – na drugi strani – popolnoma razgraditi). Daleč od tega. Vseeno pa gre za precej samosvoj band, ki tradicionalne vzorce black metala druži s sebi lastnim pathosom in izraznimi sredstvi. In ki je v tem izjemno poslušljiv.