RECENZIJE

22. 1. 2018
Nortt - Endeligt
Avantgarde Music, 2017

Končno. Po natanko desetih letih od zadnjega celovečerca smo vendarle dočakali nov, (šele) četrti Nortt plošček. Prvak samooklicanega »pure depressive black funeral doom metala« je po odličnem prvencu Gudsforladt, ki je tako rekoč postavil temelje temu »podpodžanru« (ki so bili sicer nakazani že z zgodnejšimi demo izdelki), nato z naslednjima dvema dolgometražcema morda nekoliko razočaral del občinstva, saj slednja nista povsem dosegla visokih standardov, ki jih je postavil prvenec. Vseeno pa je marsikateri izmed privržencev napeto čakal na morebiten nov izdelek tega projekta.

Devet pesmi, ki jih prinaša Endeligt, sicer traja slabih štirideset minut, torej v povprečju le dobre štiri minute trajanja na posamezen komad, kar je ponavadi za oznako »funeral doom« kvečjemu trajanje uvoda v neko skladbo, ne pa njena celotna dolžina. Vseeno pa devet krajših pesmi v tem primeru teče lepše, kot bi npr. trije ali štirje daljši komadi in s tem pripomore k boljši poslušljivosti albuma. Kdor sicer pričakuje štirideset minut srh vzbujajoče more, ki jo je Nortt demonstriral s prvencem, utegne biti rahlo razočaran, saj tokrat večinoma dobimo sicer še vedno temačne, a bolj zadržane skladbe (izrazito) počasnega tempa, ki so prepletene s številnimi (dark) ambientalnimi elementi in zato morda lahko na prvo žogo plošček kot celota izpade »uneventful«. Toda če kopljemo globlje, se nekje v ozadju dogaja več, kot se zdi na prvi pogled. In to z vsakim novim pozornim poslušanjem vse bolj prodira v ospredje in daje temni atmosferi težo, ki utegne labilnega poslušalca pahniti v neprijetno duševno razpoloženje, medtem ko bo marsikoga drugega pustila zgolj v stanju indiferentnosti. Endeligt na koncu navdaja z občutkom, da se morda Nortt zaveda, da se je s konstantnim spogledovanjem s smrtjo ipd. temami »mejne zagrobnosti« (naslovnica tega sicer ne potrjuje) že malo izpel in je zato po desetih letih šel v smer, ki se ne zdi tako polna brezupa kot pred leti, čeprav o kakšnem znatnem odmiku ne moremo govoriti. Lahko pa, da bo ravno ta navidez zrelejši pristop tisti, ki bo koga pustil hladnega.

Težko je torej reči, če plošček povsem upraviči deset let čakanja, zelo verjetno pa vsaj zvestih privržencev zasedbe in/ali tistih, ki jim je tovrsten podžanr blizu, ne bo razočaral. Ostalim zainteresiranim pa bi predlagal, da raje posežejo po prvencu Gudsforladt, ki je sicer bolj impulziven, a tudi bolj zanimiv.

SORODNE VSEBINE:
12. 11. 2014Abigor - Leytmotif Luzifer / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
Recenzija
11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
Recenzija
6. 7. 2018
Ghost - Prequelle
Recenzija
4. 7. 2018
Djevel - Blant svarte graner
Recenzija
29. 6. 2018
Behemoth - Messe Noire (Blu-ray + CD)
KONCERTI & FESTIVALI
15. 8. 2018
Municipal Waste
Rock Town, Cordenons, Italija
17. 8. 2018
Metal On The Hill 2018
Schlossberg, Gradec, Avstrija
17. 8. 2018
Črna Šagra: Ater Era, Srd, Snøgg
Igrišče za zadružnim domom Pobegi - Čežarji, Koper
17. 8. 2018
The Canyon Observer, Inhibis
Bazen, Vrhnika
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana