Nordjevel so neke vrste mini all-star black metal band iz Norveške, saj dva člana sta ali še zmeraj sodelujeta pri dveh večjih bandih, in sicer Ragnarok in Marduk. Morda je to glavni razlog, da so jim različni recenzenti, katerih recenzije sem prebral na spletu, pripisali izredno visoke ocene in jih že skorajda kovali v zvezde. Osebno mi namreč Nordjevel ne predstavlja nič drugega kot – resda dobro uspelo – obujanje drugega vala black metala, ki je v devetdesetih prišel ravno iz Norveške. Toda ta okoliščina je vsaj zame daleč premalo, da bi album začel opisovati s kakršnimi koli superlativi in pridevnike krasil s predpono »naj« ali čim podobnim. Nordjevel zagotovo sestavljajo glasbeniki, ki vedo, kako uporabljati svoje instrumente, toda le skromno vlivanje olja na ogenj zato, da plamen kultnega obdobja meni najljubšega metalskega žanra lesketa dalje, mi tokrat ni dovolj. Spoliran zvok, pomešan z black metalom z začetka devetdesetih let, je tako zelo poseben kot posebna klobasa Poli, zato tudi nalezljive melodije in riffi na ploščku za moje pojme ne rešijo albuma iz poplave povprečnosti, kjer bi zasluženo moral plavati po mnenju vseh, ki žanr spremljajo nekoliko dlje časa. Začasni in krajši izleti v družbi Nordjevel znajo navduševati, toda dolgoročno ali na dolge proge – kakor koli, oboje nekako ustreza – pa istoimenskemu prvencu zmanjka kondicije, pri čemer tudi vztrajnost poslušalca pri iskanju nečesa posebnega – kljub epskemu, čez deset minut dolgemu zaključku z naslovom Norges Sorte Himmel – ne pomaga kaj dosti. Morda jim bolje uspe z drugim albumom, medtem pa bom osebno več časa posvečal še zmeraj aktualnima celovečercema Frontschwein in Malediction.