Za svoj osmi greh si je renomirana švedska power metal institucija vzela nekoliko več časa kot za v krajših presledkih izhajajoče predhodnike. Na srečo pa Nocturnal Rites v tem obdobju niso razmišljali o stilskih korekturah, ki bi bile lahko posledice morebitne želje po doseganju večjega komercialnega uspeha. Tako ostajajo zvesti svojemu značilnemu melodičnemu power metalu. Band že vrsto let sodi med najboljše v svojem »fohu«, veliki met pa jim nikoli ni in tudi ne bo uspel. A nič zato, zasedbe kot so Nocturnal Rites so za power metal sceno zelo pomembne, bolj kot se zdi na prvi pogled. V tej sceni predstavljajo zdravo, netrendovsko oziroma neklišejsko jedro, na katerega se lahko vedno zaneseš, ki nikoli ne razočara in tudi nikoli ne postreže z ne vem kakšnimi presežniki. The 8th Sin s te perspektive prav nič ne izstopa, kar lahko pomeni le eno – Nocturnal Rites svoje privržence ponovno razveseljujejo. Album sicer ni vrhunec njihove kariere, vse na njem pa je na zeleni veji – vse »štima« kot pri njih mora. Album je nabit s pozitivno energijo, komponiranje je oddelano na visokem nivoju, aranžmaji so privlačni, od preprostih do nekoliko bolj razvejanih, melodika je pisana z velikim M, dinamičnosti albumu na manjka, simbioza med spevnostjo in power metalsko udarnostjo pa je bila že od nekdaj njihova kvaliteta. Seveda ne velja pozabiti še zelo markantnega vokala Johnyja Lundquista in tehnično zelo dobre instrumentalne sekcije.
Skladbe kot Call Out To The World, Pain And Pleasure, Not Like You, Never Again in ostale bodo pogosto na play listi fanov melodičnega metala.
Matjaž