RECENZIJE

10. 12. 2007
Nile - Ithyphallic
Nuclear Blast/Mordor, 2007
Jebemti egipčanske polbogove v Zvezdnih vratih, če verz a la »annoint my falus with the blood of the fallen« ne zveni brutalno do »jaja«. In to ne na tisti šaljivi Lividity način, kjer bi stvar bila zapisana drugače, ampak tako »nileovsko« brutalno. Dame in gospodje, Nile predstavlja ploščo, katere naslov je navezan na veličino tiča – ker Nile so »ithyphallic metal«, kot so si Karl in ostali v preteklosti radi rekli.
Nile so spet zadeli v polno (uh, spet ta referenca). Nova plošča je, četudi je izšla na najbolj komercialni metal založbi, še vedno Nile, čeprav ne več kot prej. Tako kot primerjava sezon SG1, kjer se stvari menjajo, a Jack O'Neill ostaja isti, so tudi Nile drugačni, ampak isti. Torej je naslov, kot že čivkajo vrabci nad trupli, povezan s prikazovanjem moči skozi gigantsko erekcijo. Mogoče ima zato digipack verzija CD-ja dva komada več in je daljša. Nile so res zaslužili naziv ekstrema nad ekstremi (torej, Ron Jeremy sized falus) in kot tak je skozi plošče vedno bolj nagnjen k previsokim pričakovanjem publike. Ampak, Karl, Dallas in George vedo, kako zadovoljiti (does the size really matter?) in čeprav je trajalo kar dobra dva meseca, da sem doživel avdio-orgazem (torej, size does not matter), lahko povem, da so novi Nile »the shit«. Plošča je res čista, spolirana, a še vedno ne gre za neko »gay« zadevo, ampak resnično dober ekstremen death metal, ki zveni jasno, a agresivno do konca.
Vokalne dolžnosti je prevzelo globoko grlo Dallasa Tollerja Wadeja, ki je s tem resnično razbremenil Karla Sandersa, ki se je tako posvetil predvsem pisanju besedil, občasnemu kruljenju in predvsem kitarski masturbaciji z dobrimi riffi. Riffi so res peklenski oziroma od kurca, in so močni, prodorni, inovativni in dinamični. Izberite katerikoli komad, pa boste videli, kaj mislim. Solaže niso najboljše, ampak Nile niso bili nikoli znani po stelarnih solažah. Je pa Karl izvedel malce Saurian Meditationa (poslušajte The Infinity Of Stone – mogoče ima naslov zvezo z Viagro), kar je res super, so pa tudi ti bližnjevzhodnjaški ipd. pridihi tisto, kar manjka novi plošči. Res jih je premalo. Prej omenjeno grgranje Dallasa T. Wadeja je odlično in ima svojevrstno barvo, ki tako vokal razloči od vseh tistih, ki mislijo, da je nerazumljivo in nesmiselno kruljenje znak »oh-in-sploh« brutalnosti. Kar je izredno pomembno – tip je več kot dovolj jasen, kljub občasni ultra hitrosti igranja in kruljenja. Bobnarsko je George Kollias pokazal malce več kot na prejšnji plošči, kjer je pokazal že precej. Od prehodov do hitrosti, točnosti in seveda ritmov se vidi, da je otroštvo metala, sirtaki plesa, grške solate in filmov a la Grk Zorba pomagalo. George Kollias je ubijalski kot Teal'c preden postane O'Neillov prijatelj.
Namesto ponovitve anihilacije nebodijihtreba je Nile zmiksal ljubezen do bližnjevzhodne zgodovine, ji podal lovecraftovski pridih, ukanil poslušalce z zmanjšanjem samplov in povečanjem ročne akcije (I'm on a roll). Razen predolgih naslovov nekaterih komadov (naslov pesmi o papirusu) in občasnih nenavadnih razporeditev epsko dolgih komadov (prvi zveni kot bi moral biti odzadi), so Nile zadeli v polno (am I becoming a Michael Douglas). Bomba! Čeprav upam, da se ne bo uresničil naslov Even The Gods Must Die! Ja, to si pa lahko privoščiš, če svoj band enačiš z gigantsko erekcijo.

Ivan
SORODNE VSEBINE:
6. 1. 2010Nile - Those Whom The Gods Detest / Recenzije
3. 12. 2007Agnostic Front - Warriors / Recenzije
10. 3. 2005Nile / Novice
22. 5. 2002Nile / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
2. 7. 2020
ODPOVEDANO! UK Tech-Fest 2020
Newark, Združeno kraljestvo
2. 7. 2020
Bring Me The Horizon
Volt Festival, Sopron, Madžarska
3. 7. 2020
Skalp, Pelhan
Bar hiša mladih, Pale, Ajdovščina
4. 7. 2020
ODPOVEDANO! Sick Midsummer 2020
Bäckerberg Scharnstein, Avstrija
4. 7. 2020
ODPOVEDANO! Alter Bridge
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
6. 7. 2020
ODPOVEDANO! Faith No More
Ippodromo Snai, Milano, Italija