Wow! Medtem ko sem se med recenziranjem singla Rejoined še spraševal, »če bo bandu uspelo vse te melodije in čustva izraziti tudi na dolgometražcu Paleness of the Bled World«, v trenutku pisanja teh uvodnih vrstic že kar nekaj časa vem, da mu je. In to kako. Wow!
Če bi tem skromnim vrsticam dodal še samo, da si je treba album predstavljati kot dotični single, ki je razširjen za pet komadov ter intro in outro, bi po mojem mnenju že bilo dovolj. A ker sem resnično izredno navdušen nad tem, kar je uspelo ustvariti peterici z Bleda, tega seveda ne bom storil. Na simplificirani kitari osnovan kitarski intro vzpostavi vzdušje, ki preveva celoten album, kar pomeni, da Nephrolith že s prvimi takti oziroma sekundami igranja potegnejo poslušalca v svoj svet surove romantike, kjer prevladujejo čustvene kitarske melodije in solaže, ki pa se znajo tudi umakniti udarni, nalezljivi blackmetalski riffaži in ravno dovolj progresivnim ritmom. Celotno vzdušje iz zaznanega, a nemotečega ozadja podčrtajo stalno prisotne basovske linije, medtem ko se je band, ali morda celo kar Nerthag sam, odločil tudi za predrugačeno vokalno upodobitev, ki bolje odraža čustvenost (bolečino, melanholijo, trpljenje) na eni in progresivnost na drugi strani. Tisti klasičen harsh black metal vokal je postal preteklost, sedanjost je usmerjena v manj kričeč, počasnejši in bolj govorjen slog.
S Paleness of the Bled World so Nephrolith zagotovo naredili velik korak naprej v primerjavi s prvencem Xullux, saj bodo postali z aktualnim albumom dosti prepoznavnejši in bolj unikatni. Za moje pojme ena izmed najboljših kombinacij surove agresije, blackmetalske čustvenosti in progresivnih teženj.