Po pravici povedano z metal glasbo, ki jo proizvajajo naši zahodni sosedje, pretežno nimam dobrih izkušenj. Iz tega razloga sta se v moji podzavesti zasidrala stereotip in mnenje, da pravzaprav ni dobrih italijanskih metal skupin, saj večina več pozornosti kot vsebini in glasbi namenja imidžu. Vendar pa po daljšem premisleku ugotavljam, da obstaja kar nekaj skupin, ki ta moj predsodek postavljajo na laž. Ena od njih je tudi Necrodeath.
Necrodeath niso nobeni novinci na sceni, saj obstajajo že od srede osemdesetih let. Tako ni čudno, da sem njihov obstoj pred nekaj leti zaznal tudi jaz. Spominjam se poslušanja njihovega prvenca Into The Macabre, s katerega je hrumel agresiven thrash, prepojen z zlo atmosfero. Lahko bi govorili o nekakšnem proto-black metalu v stilu Celtic Frost in Venom s hitrimi in napadalnimi riffi po zgledu nikogar drugega kot Slayer. Po tem seznanjenju z njihovo glasbo pa so se Necrodeath izgubili z mojega obzorja ter glasbenega repertoarja, vse dokler niso v poslušanje poslali letošnjega albuma The 7 Deadly Sins.
Sedem smrtnih grehov sicer ni ravno nova tema v metal glasbi, a še nikoli jim ni bil posvečen kar celoten koncept albuma. Tu vsak greh opeva natančno ena skladba, na konec albuma pa sta dodani še dve na novo posneti skladbi iz mladosti skupine, kar je nekoliko nenavadna poteza – čemu ta reciklaža? A ta dva komada sta bonus in kot pravi pregovor: podarjenemu konju se ne gleda v zobe.
Kot je jasno že po prvih tonih, ki udarijo iz zvočnika, Necrodeath popolnoma nič ne ovinkarijo. Celoten album je en sam šus v glavo. Kratek, hiter in uničevalen. Kot strmoglavjenje do vrha naloženega bombnika na velemesto. Glavno orožje je še vedno thrash metal, tokrat z ostro nabrušeno moderno produkcijo. Strupeni kričeči vokali so dovolj razločni, da se zazna podajanje besedil v italijanščini z angleškimi refreni. Tempo je večinoma totalno pobesnel, kitare pa histerično nažagajo presenetljivo količino različnih riffov v rekordnem času. Ti sicer niso vsi enako navdihnjeni in originalni, nekaj je celo dokaj znano zvenečih, a so praviloma zanimivi. Celotna zadeva se občasno upočasni do srednjega tempa. Takrat se pojavijo k čupanju spodbujajoči groove ritmi ali pa morbidne melodije, začinjene z značilnimi arpeggioti, ki v spomin prikličejo prvenec.
Čeprav v začetnih poslušanjih človeku ne uspe dobro ločiti posameznih skladb med vsem tem divjanjem, so Necrodeath vsaki skladbi dodelili nekaj njej lastne identitete. Tako vsako skladbo nosi neki prepoznavni ritem, riff ali melodija, ki se, ali pa tudi ne, ujema s tematiko greha, ki mu je skladba posvečena. Uvodni Sloth tako v nasprotju z naslovom ni prav nič lenoben, pač pa je skoraj najhitrejša skladba na albumu. Udarnejši je le, razumljivo, single Wrath, ki popolnoma upraviči svoje ime.
Po večkratnem poslušanju lahko rahlo moteči postanejo zgolj nekateri ponavljajoči se skupinsko kričani refreni. Razlog za to so angleška besedila teh refrenov, ki so, roko na srce, kar preveč simplistična in primitivno zveneča za glasbenike v zrelih letih. Še vedno pa sem neodločen o drugi polovici zaključnega komada Greed, ki preide v nekakšno kvazi balado, ki je slišati tako bizarna in prisiljeno patetična, da gre lahko le za groteskno parodijo.
The 7 Deadly Sins ponuja všečno in divjaško slušno doživetje, a bonus skladbi razkrivata, da so Necrodeath v preteklosti kovali bolj domiselne in kompleksne kompozicije. Tako vsem morebitnim interesentom svetujem, da poleg tega albuma posežejo tudi po albumih Into The Macabre in Fragments Of Insanity, s katerih izhajata ti dodatni skladbi.