Ko je pred točno desetimi leti na Boogaloo turneji ob tridesetletnici banda preminil bobnar Darell Sweet, so Nazareth prisegli, da nikoli več ne bodo izdali studijskega albuma, vsa leta pa so nadaljevali s koncertnimi aktivnostmi. Pokojnega Sweeta je za bobni zamenjal basistov sin Lee Agnew.
Proti pričakovanju so Nazareth dočakali naslednji jubilej – štiridesetletnico delovanja in preprosto morali so prelomiti obljubo. Kot je videti, se je v desetletju posta nabralo toliko želja in hrepenenja, da je njihov 21. studijski album prava bomba. Zdi se, da leta samo še plemenitijo hripav vokal osivelega Dana McCaffertya, oba »mulca« (Lee Agnew in Jimmy Murrison) pa sta se povsem vklopila v band in medgeneracijskega prepada sploh ni opaziti. Produkcija je odlična – zvok je kristalno čist, a ne preveč moderen.
Nazareth so od nekdaj prisegali na raznovrstno glasbo, vendar pa so z The Newz presegli sami sebe. Na sicer tipično nazaretovskem The Newz najdete vse – od boggiejevskih heavy riffov (Goin' Loco, Warning), akustičnih komadov (See Me), mid-tempo rockerjev (Day At The Beach, Enough Love), hitrih heavy šusov (Road Trip, Keep On Travellin'), do balad (Gloria). Najbolj pa izstopa antipolitični Liar, doslej najbolj heavy komad v karieri Nazareth, ki bi ga prej pričakovali na kakšnem od Dio albumov iz devetdesetih. Edino, česar na The Newz ne boste našli, so mašila.
Absoluten top album, ki se lahko meri s katerimkoli od njihovih najboljših albumov iz zlatih sedemdesetih. Obvezen nakup za vse ljubitelje hard rocka in heavy metala sedemdesetih.

Matija G.