Angleški mislec in pisatelj Aldous Huxley je nekoč zapisal: »Šele ko so vrata dojemanja očiščena, se stvari pokažejo takšne, kot v resnici so.« Sledeč tej izjavi sem se odločil, da v tem sestavku NE bom pisal o ničemer drugem kot o glasbi, ki jo na tem albumu predstavi nemški one man band Nargaroth. Če koga zanima karkoli drugega, torej razni "trači" in "novičke" glede zasedbe ali osebe Kanwulfa, ki stoji za njo, naj te informacije išče kje drugje.
Torej... Semper Fidelis je na prvi vtis tipičen Nargaroth album. Gre za svojevrsten black metal, ki ni nikoli skrival vpliva Burzuma (sploh iz obdobja albuma Filozofem). Komadi, ki so tekom skoraj desetletnega obstanka zasedbe nastali pod tem vplivom, so ponavadi izredno preprosti, sestavljeni iz največ dveh riffov in dveh (počasnih) ritmov. Po drugi strani Nargaroth dela na srednje hitrem, old school black metalu. Oba stila se tekom kariere zasedbe in znotraj posameznih albumov precej dobro prepletata, dopolnjujeta in tvorita kompleksen problem, ki tiči v samem srcu ideje Nargaroth: Združevati nezdružljivo... Živeti z življenjem. Na Semper Fidelis po obveznem uvodu udari skladba Artefucked, ki poleg čudovite besedne igre v naslovu ponudi konkreten, agresiven black metal in kljub deset minutnem ponavljanju enega samega riffa ne zazveni monotono. Temu sledijo komadi, ki so po strukturi in zvoku podobni Nargaroth iz obdobja Geliebte des Regens ter Rasluka II & I. Ne manjka niti samorefleksivni komad o black metalu (v stilu Black Metal Ist Krieg) – I Still Know.
Um, ki stoji za Nargaroth, je v zadnjih letih več kot očitno zrasel, da ne rečem dorasel. Misantropija na Semper Fidelis doseže vrhunec v zgodovini Nargaroth (Artefucked), a ji nasproti stoji nekakšna resignacija, utrujenost lirskega subjekta, ki se ozira po svojih preteklih dejanjih (Hate Song), se utaplja v utopijah, a si ne laže, da so le-te kaj drugega kot to (Meine Phantasien Sind Wie Brennendes Laub Nicht Von Dauer) ali govori o končnem počitku (I Got My Dead Man Sleep). Združitev teh dveh nasprotij pa da albumu svoj pečat... tistim, ki mu dopustijo k sebi, seveda.
Semper Fidelis, vseh njegovih osemdeset minut, je glasba za ljudi, ki v black metalu iščejo nekaj več. Ta več se, ne glede na vse govorice, kaže tudi v tem, da Kanwulf ostaja eden redkih glasbenikov, ki imajo kaj za povedati in vedo, kako to povedati. Nekoč sem dejal, da je Nargaroth za black metal to, kar so za doom metal My Dying Bride. Stvari sem posvetil precej misli, a za to trditvijo še vedno stojim. To navsezadnje je glasba, ki jo morate poslušati sami, spustiti blokade in dopustiti, da se vas dotakne. Potem je možno vse.

Davorin