»I’ve always been amazed that asteroids can fly in groups for millions of years and never touch each other or connect. They are dead rock so they find their perfect orbit and stick to it. We also want to find that place of perfection. But we’re not asteroids. We change, and that’s the problem. The more you try to create a paradise the more you will resent the prison. And all you’re left with is dreams of a future that never happened.« (Jessica Marlowe, Space Station 76)
Osem let je trajalo, da se je vrnil Ash na sceno z novim celovečercem svojega varovanca Nargaroth. Vmes smo se sicer lahko kratkočasili s sicer meni zelo všečnim atmosferičnim eksperimentalom Spectral Visions of Mental Warfare in live albumom Black Metal manda hijos de puta, vendar oba nista uspela doseči tega, kar je Ashu predhodno oziroma nazadnje uspelo z Jahreszeiten. Izrazna moč black metala je pač najmočnejša v njegovi najčistejši obliki, zato je moje navdušenje nad Era of Threnody tudi tako zelo močno.
Izdelki iz hiše Nargaroth so se že zmeraj gibali na tanki meji med atmosferičnim in depresivnim black metalom, vendar te meje Ash nikoli ni resnično prestopil. Tega z Era of Threnody sicer tudi ne naredi, vendar daje plošček občutek, da je Ash tokrat spogledovanje teh dveh podžanrov stopnjeval do vrhunca, najvišje točke, od koder človek zre samo še v globoko brezno depresije. Razdvojenost, o kateri govori citat iz filma Space Station 76 in ki sem jo poskušal predstaviti z morda ne najboljšo primerjavo, na Era of Threnody deluje odlično, morda celo bolje, kot na katerem koli drugem albumu znamke Nargaroth. Če sem v preteklosti nemalokrat pohvalil bolj ali manj vsem poznano žalostinko Seven Tears Are Flowing to the River, naj za recenzirani album povem, da me ta skorajda celoten čas poslušanja spominja ravno na ta komad. Od s čustvi, kot so žalost, melanholija, brezupje, osamljenost, zapuščenost in jeza, nabitega black metala odstopata samo najkrajša komada, in sicer direktna black'n'roll udarca na gobec Love Is a Dog from Hell in TXFO, ki zagotavljata sproščeno metal zabavo v živo.
Vse ostalo, se pravi skorajda cela ura materiala, pa je bolj ali manj mid tempo black metal, ki se z akustično kitaro, zborovskim petjem ali clean vokalom poigrava s poslušalčevimi čustvi, kakor to v zadnjih letih počne Lukas Gosch s svojim projektom Ellende. Ash gre v tem oziru še korak dlje, dejansko je skorajda tako predrzen kot Hoest na Noregs Vaapen s svojim banjom, saj z Era of Threnody v evropski/nemški black metal vpelje južnoameriške/flamenko ritme, ki delujejo tako zelo odlično kot zvenijo neobičajno. Preverite komad ...as Orphans Drifting in a Desert Night, pa vam bo takoj vse jasno.
Veliko časa, v katerem se je Nargaroth navidezno ugreznil v neznano, je Ash preživel v samoti, kjer je razmišljal in pisal. Rezultat tega imamo tukaj pred seboj in, če bo torej do naslednjega albuma ponovno trajalo osem let in če bo ta potem tako zelo dober kot je tukaj opisani, potem se že zdaj veselim čakanja. To je bistvo (black) metala: iskrenost in neposrednost!