Nadimač je v prevodu nekaj, kar vas napihuje in to običajno ni prijeten občutek. Nihče pač ne mara napenjanja, razen ko se res lahko »orenk sprdneš« in olajšaš dušo. No, Nadimač ne napihuje trebuha. Niti vas ne sili k prdenju. Nadimač na vas vpliva drugače, in sicer tako, da si samo lahko rečete: »Nadimač je metal in metal je zakon!«
Nadimač so izdali tako dober CD, da sem v zadnjih mesecih, ko sem iskal besede, s katerimi bi opisal tale »jebeni« thrash izdelek, raztrgal vse gate. Ne, Metallica trga gate – Nadimač jih spremeni v prafaktorje. Morda ste pomislili, da gre za še en band, ki je skočil v trend tistih, ki so šele danes odkrili, da so Cryptic Slaughter in Dirty Rotten Imbeciles zakon, ampak ne – Nadimač so samo pravi čas uspeli mnogim predstaviti to, kar v resnici so.
Ena stvar, ki sem jo vedno občudoval pri srbskih metalcih/punksih/korovcih itd. je karakter. Točno veš, da je band iz Srbije, ker igra dobro, ker ima smisel za humor ali pa je popolnoma resen in zna napisati pesem, s katero boste trpinčili sosede še na milijone let. Nadimač združujejo odlično glasbeno podkovanost, ki se lahko postavi ob bok Municipal Waste in Dark Angel ali pa Darkness, po drugi strani pa imajo smisel za humor, ki ta čudoviti narod v smislu za komedijo in dramo postavi daleč v ospredje pred ostalimi Balkanci. Nadimač so v bistvu Lepa Brena s humorjem Bokija iz filma Ćao Inspektore. So metalski ekvivalent Atheist Rapu, Munjam in SMF. Pizda, oni so Rokeri S Moravu thrash crossoverja. Vokal je divji, kitare pa »jebeno« hitre, drzne in »mastne«. Bas je »jebačina na sto načina«, bobni pa »udri Milojko sa palica po rajngla«. Udri, bre, da te ne zgrome Bogovi Metala! Besedila so himne, polne srbskega slenga in narečnih izrazov in zvenijo boljše kot Šojić v Tesna Koža 1. Če česa ne razumete, ni pomembno – vsa so kul. Se spomnite newyorških Adrenaline O. D.? No, vzemite ta humor in mu dodajte ščepec Manowar ter Steel Panther (metal forever del, ne glam!). Zavijte ga v malo Pavleta Vujisića, Taška Načića in Bato Živojinovića, z občasnim Mikijem Manojlovičem ali Lazarjem Ristovskim, ki izgovarja Banderaš! v filmu Underground! Jasno?
Vse skupaj je zavito v veliko referenc, kar pa je daleč od tega, da Nadimač nimajo svoje identitete. O ja, imajo jo. Zarolajte si katerikoli srbski band in vedeli boste, kdaj se rolajo Nadimač. Postavite jih ob bok tujcem in jasno vam bo, da se lahko kosajo z ameriško in angleško ponudbo ter s tistimi ostanki Nemcev, ki še zdaj sanjarijo, da so Paradox danes isto zakon kot nekoč. Na koncu koncev niti ni pomembno. Nadimač je tu! »Jel' ti to novi deeečko? Ćuti bre i donesi pivu, da se ne ladi tamo. A stereo ima da daš do daske pa da soliter raznese! Nadimač!«

Ivan