Najprej želim poudariti, da okoli osebnosti in ne tako oddaljenih dejanj Nachtmystium frontmana Blake Judda, ne mislim izgubljati besed. Vsak, ki zasedbo vsaj približno spremlja, si je lahko glede omenjenih dogodkov ustvaril lastno mnenje. Ta recenzija se bo tako skušala osredotočiti zgolj na samo glasbeno plat albuma in manj na same okoliščine nastanka.
The World We Left Behind naj bi sicer (domnevno) predstavljal zadnji, posthumni album skupine Nachtmystium, vendar si je Judd v nedavnih intervjujih že večkrat premislil. Kakor koli že, to niti ni najbolj pomembno. Priznati moram, da sem glasbo Nachtmystium v celoti začel spoznavati (in ceniti) šele v zadnjem letu dni in sem na pričujočo izdajo že kar nestrpno čakal. Toda prvi komad iz plošče, ki ga je objavila založba banda, imenovan Tear You Down, me je precej neprijetno presenetil in navdal z občutkom, da bi ga bilo bolje umestiti na zadnji (brezvezen) album Juddovega superbanda Twilight ali v najboljšem primeru na izdajo njegovega projekta Hate Meditation, nikakor pa ne na plošček Nachtmystium. Moja pričakovanja so bila tako zelo hitro zreducirana na ničlo. K sreči se je že ob prvem poslušanju izkazalo, da je slednji komad vse prej kot reprezentativen predstavnik glasbe na ploščku. The World We Left Behind je izjemno razgiban album, ki predstavlja nekakšno retrospektivo diskografije banda in spreminjajočih se stilov znotraj nje. Na njem je tako mogoče slišati komade, ki mejijo na skorajda že radijsko orientiran black'n'roll (npr. On The Other Side in Fireheart) do bolj »čistokrvnih« black metal stvaritev (npr. Into The Endless Abyss in The World We Left Behind) kot tudi miksa obeh stilskih skrajnosti (npr. In the Abscense of Existence in Epitah For A Dying Star). Najbolj zanimivo ob tem je morda to, da vse skupaj deluje kot celota (tudi na produkcijskem nivoju) in ima tudi zelo dober »flow« med posameznimi komadi. V sama besedila se sicer nisem posebej poglabljal, vendar sem vendarle uspel opaziti, da se večinoma vrtijo okrog osebnih (eksistencialnih) bitk lirskega subjekta (ki je najbrž kar Judd sam), vendar ne delujejo cmeravo, temveč je v njih mogoče najti nekaj samorefleksije in distance.
Hote ali nehote je Juddu uspelo ustvariti album, ki kot poslovilni opus deluje izvrstno, zato imam ob nameri, da naj bi Nachtmystium nadaljevali z ustvarjanjem, mešane občutke. The World We Left Behind (kot že ime nakazuje) dejansko predstavlja pregled zapuščine banda. Čeprav sem ob vsem napisanem še vedno mnenja, da »Instinct: Decay« ostaja Juddov magnum opus, gre za izdajo, h kateri se bom zagotovo vrnil večkrat (in ob tem venomer preskočil Tear You Down).