Prva asociacija na britanski doom metal so prav gotovo My Dying Bride in to popolnoma zasluženo. Če za The Dreadful Hours že na začetku povem, da boste njegovih osem komadov poslušali več kot 70 minut, vsaj njihovi fani zagotovo veste, kaj lahko pričakujete – za njih tipične, mojstrske simfonije.
My Dying Bride ostajajo pri slogu, katerega so izoblikovali na plošči 34,788%.. Complete, album pa je odlično prežet z elementi njihovega zgodnjega obdobja. Stopnjevanje komadov in menjanje razpoloženja so pripeljali do popolnosti. Komadi se praviloma iz melanholične počasnosti razvijejo v agresivnejše in hitrejše dele, pri katerih vokal preide tudi do rezkega petje iz grla, bobnanje pa do kar presenetljive hitrosti za My Dying Bride. Čist vokal je skoraj praviloma v slogu The Angel And The Dark River. Na elemente iz svojega zgodnjega obdobja tudi tokrat niso pozabili, najboljši dokaz za to je zadnji komad Return To The Beautiful, ki vas bo spomnil na njihove prve izdelke. Tako kot na prejšnji plošči pogrešam violino, katere praznino se bolj ali manj uspešno trudijo zapolniti s klaviaturami. Ampak verjemite: violina je še vedno violina.
Sedem albumov v več kot desetletnem ustvarjanju ni prav nič načelo njihove svežine. My Dying Bride ostajajo samosvoji, tipični zase in hkrati različni od komada do komada, eden redkih bandov, katerega noben komad ni predolg, tudi če se zavleče čez 10 minut.

Matija