Moram priznati, da me zadnje Motörhead plošče niso kaj posebej navdušile. OK, bile so dobre, tipične Motörhead, niso pa se mogle kosati z njihovimi najboljšimi, še posebej zadnji Hammered je nekaj manjkalo. Vendar Lemmy, Mikkey in Phil z njegovim naslednikom Inferno dokazujejo, da še zdaleč niso rekli zadnje besede.
Tako navdahnjeno, surovo, agresivno, kul Motörhead v studiu že dolgo niso zveneli. In dolgo nazaj v njihovo diskografijo bo potrebno pogledati za albumom, na katerem je bilo toliko »killerjev« kot na Inferno. Hammered komadi (kolikor jih je pač bilo) so delovali nekako vsiljeni v koncertni set, na prihajajoči turneji pa lahko tudi nekaj starih klasik mirne duše zamenjajo z novimi. Naj si gre za power granati Terminal Show in Smiling Like A Killer, zmetalizirano Fight, super rock 'n' roll himne Killers, In The Name Of Tragedy in Life's A Bitch ali še kakšno, povsod se Motörhead kažejo v odlični formi. Potrebne so bile le določene »korekture« in »motorne glave« ponovno zvenijo kot v najboljših časih. Ne mislite da, je Lemmy izpopolnil svoje petje, da Phil bolj obvlada svojo kitaro, da Mikkey tolče kot še nikoli, tudi virtuozo Steve Vai z gostovanjem pri dveh skladbah ni »kriv«; pesmi so pač boljše, bolj power, »kick-ass« in konec. Inferno rules!

Matjaž