Mnemic so na mednarodno sceno s prvencem Mechanical Spin Phenomena prodrli lani, a zdi se, kot da jih poslušamo že veliko dalj časa. To pa zaradi tega, ker so bili vseskozi na turnejah, veliko so igrali na festivailh, tudi pri nas so že bili dvakrat. Nad močno podporo založbe se Mnemic gotovo nimajo kaj za pritoževati.
Na crossover prvencu so bili med industrialnimi, new age thrasherskimi in melodičnimi death metal elementi močno prisotni vplivi predvsem Fear Factory in Meshuggah, album je imel nekaj dobrih pesmi, večinoma pa so bile predolge in preveč razvlečene za tovrstno glasbo. Na albumu številka dve so Mnemic naredili korak naprej in z nekaterimi spremembami svojo glasbo naredili atraktivnejšo. Dolžino pesmi so skrajšali, poživili so dinamiko, poenostavili so strukture pesmi s kakšno izjemo v drugem delu, pesmi bolj pridejo do izraza in v globalu zvenijo bolj samosvojo. V prvih treh, oziroma štirih skladbah so velik poudarek dali na spevnih refrenih odpetih s clean vokalom (kjer Michael zelo preseneti) ter harmonijo med ostro ritmiko, agresivnostjo in melodiko. Od teh je Deathbox nekoliko bolj kompliciran in z »groovy« feelingom. Drugi del albuma je še bolj tak, z nekaterimi »odbitimi«, psiho pasažami, agresivnimi riffi, več efekta na vokalu in eksperimentiranja z modernimi synth zvoki. Med temi skladbami Jack Vegas spominja na zadnje In Flames, zaključi pa ga zanimiva Duran Duran priredba »divjih fantov« (Wild Boys).
V Evropi s to ploščo Mnemic postajajo eno najbolj zanimivih imen modernega metala.

Matjaž