Metalsteel. Pred desetletjem zeleni kratkohlačniki, ki so v prevelikih majicah svojih vzornikov prvič skupaj poprijeli za instrumente, napisali prvo skladbo in stopili na oder. Danes pa bi v slovenskem metal prostoru že težko našli zasedbo z več izdanimi albumi in odigranimi koncerti, kot so to tudi v tujini vedno bolj aktivni mladi Medvodčani. Vrata v »novi svet« so se na veliko odprla s pajdaštvom z Jamesom Rivero (tu tudi odpoje eno izmed skladb). Zdi se, da je, hote ali nehote, to sodelovanje vplivalo na njihov najnovejši izdelek, četrti po vrsti, Entertainment.
A vzrok tega ni bila želja zveneti podobno kot kakšen izmed številnih sedanjih ali bivših Jamesovih projektov. To se čuti v malenkostnem zasuku v glavah glavnih ustvarjalcev Metalsteel godbe, ki je botroval k spet trši zvokovni sliki zasedbe (tudi produkcijski kiks s predhodnika je odpravljen). V klasično heavy metal muziko so tokrat namesto tudi na Bad In Bed prisotnih bazično orientiranih (hard) rock dodali ščepec več udarnih (ameriško) power metalskih prijemov. Majhna, a vsekakor dobrodošla sprememba, ki poleg ostalih nians v celoti pomeni opaznejši korak naprej; kar je nekako manjkalo pri prehodu z drugega na tretji album. Metalsteel na Entertainment nadaljujejo z oblikovanjem lastne identitete, ki danes primanjkuje marsikateremu bandu na hard & heavy sceni. Pohvalno, da se pri poslušanju albuma ne pojavljajo vzporednice z drugimi, svetovno uveljavljenimi bandi; izjema je le »zlajnana« Metal United (kot da mora na albumu biti ena taka skladba, prav lepo bi šlo tudi brez tega). Mogoče to velja še za določene verze v nekaterih izmed ostalih skladb; malo več »inovativnosti« pri včasih preveč klišejskih verzih ne bi škodilo. Nekaj pomanjkljivosti in dejstvo, da Metalsteel še zdaleč niso dosegli svojega zenita, ne zmanjšujejo zelo pozitivne celotne podobe albuma. Ne glede na to, da vse skladbe držijo v »uptempu« so z domiselnimi riffi, krajšimi, zanimivimi in lepo vključenimi solažami, ponekod izredno močnimi refreni, tudi drugače lepo odpetimi vokalnimi linijami, energičnimi back vokali in razgibanim ritmom poskrbeli, da album skozi celoto ne izgubi na zanimivosti in kvaliteti. Še več, v drugem delu se ta še dvigne. Naslovna skladba bi lahko bila tudi nekakšna izhodiščna točka za ustvariti nekaj res vrhunskega v prihodnosti. Pustimo to še odprto za naprej, sedaj raje vstopimo v ta cirkus zabave. Se splača.

Matjaž