Pa je le izšel St. Anger, nov Metallica album, o katerem je bilo toliko povedanega že pred samim izidom. Nazaj h koreninam, konec je “country metala” (Re)Load albumov, o “nu-metalu” ni govora, Metallica so jezni, agresivni, “žgejo” kot v starih časih in podobne stvari je bilo moč prebrati že pred izidom.
Res je, St. Anger nima nič skupnega z Load albumom in njegovim nadaljevanjem, prav tako ne sodi med “nu-metal”, vendar pa nima razen imena in skoraj celotne zasedbe prav nič skupnega tudi z njihovimi začetki. Ja, po dolgem času so jezni in agresivni, a jeza družinskih očetov se močno razlikuje od jeze mladih thrasherskih maniakov iz San Francisca izpred dvajsetih let; kar je navsezadnje čisto logično. V nasprotju z dosedanjim načinom dela so pri nastajanju materiala prvič sodelovali kot celota in za to ni skrbel le dvojec Hetfield/Ulrich. A kaj ko pa se potem na plošči sliši le njiju. Kam je izginil bass, kje je Kirk? Seveda tako Bob Rock (odigral je bass; Trujillo je prišel po snemanju) kot Hammet nista manjkala pri snemanju, a bass še nikoli ni igral tako nepomembne vloge. Umazane kitare in “pločevinasti” zvok bobnov sta preveč v ospredju. S “hardcorovsko” produkcijo še nikoli niso zgrešili kot tokrat. Kar pa se tiče Hammeta, bi “riffmajster” James lahko sam odigral vse kitare, kajti na celem albumu ni niti ene same solaže. Ponekod, recimo pri St. Anger, Dirty Window, Sweet Amber ali Purify jim je z agresivnostjo, ostrimi riffi, menjavami ritma in prehodi uspelo doseči, da se solaž skoraj ne pogreša. A kaj, ko je album dolg 75 minut. Pesmi so enostavno predolge in v šestih, sedmih minutah ne povedo nič več kot bi v treh. Album se vleče, postane preveč monoton, kot bi bil brez duše.
Nemogoče se mi zdi, da bi Metallica s tem albumom dobili nazaj old-school fane. Sama agresivnost ni dovolj, manjka njena povezanost z melodiko in mogočnimi kitarami, manjkajo privlačnejši aranžmaji. Preveč je izletov v novodobni ameriški metal, a tudi tam ne delajo nobene revolucije.

Matjaž