Merkstave je žal že razpadel ameriški funeral doom metal band, v katerem so med letoma 2005 in 2011 glasbo skupaj kovali M, K (Total Darkness, ex-Leech), M (Elu of the Nine, Hell) ter P oz. Paul Riedl, plodovit glasbenik z obsežnim spiskom trenutnih in preteklih projektov; med drugim je dejaven pri Velnias, Elu of the Nine, Total Darkness, Blood Incantation in nekoč tudi pri Leech.
Merkstave ne gradijo na raznolikosti ali hitrosti, prej na zvoku in globini. Čim manj instrumentov, tem bolje. Čim čistejši zvok, odmevajoč bas boben, disonance tako na akustični kot električni kitari ter globok, surov growl, ki ga dopolnjuje jasen, preprost moški glas. Opisano zvočno podobo slabih prvih devet minut ploščka nato preseka frantično bobnanje in zamazane kitare, navidezen kaos, iz katerega se rdeča nit pesmi nadaljuje naprej do dobre polovice njene dvajsetminutne celote. Nato se počasi prevesi nazaj v počasnejše, enotonsko brnenje kitare, globok growl pa sčasoma nadomesti visok, že ihteč harsh vokal. Kot da nekaj ali nekoga objokuje. In dejansko na dva dela razdeljena pesem nosi naslov Lament for Lost Gods. Toda objokovanje katerih bogov? Merkstave je zanimiv projekt, ki odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, toda vsaj glede tega vprašanja ponuja delen odgovor ime banda: temna, mračna stran run oz. futharka. Dobesedno temna palica oz. črka. Toda katera? Naslovnica odgovora ne nudi, zgolj inicialko njenega avtorja, tj. Benjamina A. Vierlinga. Razkriva pa rdeča gledališka zavesa sredi vijoličaste nebule zgodbo, polno simbolike. Možnih interpretacij je seveda nešteto, toda morebiti upodablja smrt in bolečino ob izgubi? Morda človeško nemoč pred neizogibnim koncem, saj smo ob rojstvu in smrti vsi enaki, goli? In tudi naša življenja se kdaj zdijo kot gledališka igra, v kateri je možen prav vsak scenarij. V naši zablodi verjamemo, da je možno in dosegljivo vse, toda vselej sledi očiščenje, ko človek zdrsne v nič, od koder je tudi prišel. Podobno se konča prva pesem, v zadnjih minutah preplet vseh možnih zvokov in frekvenc za seboj pusti le še piskanje v ušesu in bel šum ponese misli v višave. Nato pri Lament for Lost Gods Part II umirjena kitara sicer takoj po zvoku in dinamiki spomni na Velnias (na primer na pesem Risen of the Moor), vendar nižja uglasitev in težji oprijemi hitro razblinijo iluzijo; kar slišiš, je definitivno Merkstave, četudi z malce več melodike in harmonijami, ki jih podkrepijo še res nizki, že razpadajoči spremljevalni toni. In pesem se znova konča v nekakšnem katarzičnem brnenju. Tretji in zadnji komad na ploščku se znova ponaša s skoraj četrturno minutažo, polno temnejših odtenkov in počasnejših riffov vse do šeste minute, ko komadu zavladajo bolj optimistične kitarske harmonije. Pesem do konca sledi umazani, motni zvočni podobi celotnega ploščka, ki se zbistri - četudi s produkcijskega vidika malce neposrečeno - v preprost, a izredno lep klavirski zaključek.
Četudi je band razpadel, in to že pred nekaj leti, sem vesela, da so pripeljali plošček do njegovega izida. Kateri koli razlog že tiči za razpadom, je četverica iz Oregona skupaj ustvarila nekaj, čemur je resnično vredno prisluhniti. Vsekakor se bo plošček Merkstave v bližnji prihodnosti znašel tudi na moji glasbeni polici.