Megadeth plošče so bile vedno zajebane za recenzitati. Preprosto se ni dalo Megadeth primerjati s skoraj nobenim bendom zaradi njihove tipičnosti, specifičnosti in originalnosti. Pri tej plošči pa sem še v večjem dreku, saj se jo ne da več primerjati niti z njihovimi starimi izdajami.
Ja, tako je. Pozabite na kakšnega Vica, kakršnokoli udarnost, karkoli starega… S tole ploščo so Megadeth odbluzili v počasne in blatne vode, tja kamor se pozimi zarivajo žabe in lezejo krokodili. Vse skupaj je moreče, počasno, z elementi kakšne nove brezzvezne kao alter scene itd. Kljub temu je the 12 komadov različnih med sabo in če ne drugega so vsi so zadnjega dodelani, kar pri Megadeth ni ravno v navadi (spomnite se, da je bilo na zadnjih ploščah vedno par komadov, ki so bili pod nivojem plošče). Prvi komad ima naslov Insomnia, je pa mešanica agresivnosti, počasnosti, ob bok mu lahko postavimo kvečjemu komad Crush 'Em. Komadi Breadline, I'll Be There in Ecstasy so melodični, easy, najbolje rečeno Megapop. Aja, predno pozabim, na plošči je veliko akustike (spet nekaj novega!).
Zanimivost: naslovnica in booklet sta popolnoma dolgočasna in nezanimiva. Kljub temu da je booklet kar zajeten, so ga raje barvali na rdeče in pisali verze namesto da bi lepo pošteno natisnili besedila. Škoda papirja!!!
Ob Risk se mi zastavlja eno vprašanje, na katerega ne najdem odgovora: ali so Megadeth s to ploščo razširili meje Metala ali so preprosto padli čez črto ki označuje rob Metala. Bojim se, da se je zgodilo slednje… Amapak, konec koncev, meni je ta plata zelo všeč. Paše jo poslušat zjutraj ko se peljem na šiht.

Matija