Po skoraj mesecu dni vrtenja aktualnega Mastodon ploščka Emperor Of Sand končna sodba ni kaj bistveno lažja kot po prvem poslušanju.
Že po nekaj uvodnih skladbah je jasno, da je v celotnem opusu zasedbe sedmi studijski dolgometražec verjetno daleč najbolj dostopen širšemu poslušalstvu (celo bolj kot predhodnik), tako iz vidika strukture skladb kot tudi same produkcije albuma. Ali je to namerno ali ne, niti ni važno, večje dostopnosti sam ne bi avtomatsko enačil z nižjo kakovostjo, seveda pa se marsikateri glasbeni elitist, pardon, »sladokusec«, s tem ne bi strinjal. Enajst komadov na ploščku se giblje na precej širokem spektru dosedanjega bandovega ustvarjanja, in tako sega od precej enostavnih, radiu prijaznih hitov (npr. Show Yourself) do rahlo kompleksnejših kompozicij (npr. Andromeda), vmes pa najdemo skladbe s tako rekoč »trademark« Mastodon zvokom, kot je npr. uvodna Sultan's Curse. V tem smislu ima Emperor Of Sand skoraj kompilacijski razpon, kot nekakšen prerez dosedanjega Mastodon ustvarjanja po dobrem desetletju in pol, vendar pa kljub temu še vedno deluje kot skupna, zaokrožena celota, ki smiselno (tudi konceptualno) tvori en studijski plošček. Album je vsaj iz tehnične plati vsekakor eden izmed najbolj dodelanih v bandovi diskografiji, težje pa je to trditi za strukturo skladb. Nobeden izmed komadov ni izrazito slab (niti Show Yourself!), dobi pa poslušalec pri marsikateri skladbi občutek, da gre za recikliranje idej, ki jih je band že uporabil v preteklosti. Iz tega vidika morda Emperor Of Sand res ni navdušujoč in pade v podobno kategorijo kot leta 2011 izdani LP The Hunter, vendar to ne pove veliko, saj sta oba ploščka sama po sebi še vedno zelo solidna, če ju le ne primerjamo s preostalimi Mastodon mojstrovinami, temveč z izdelki ostalih zasedb, ki so žanrsko vsaj približno blizu Mastodon (čeprav jih resnici na ljubo kljub nekaterim posnemovalcem ni prav veliko). V tem pogledu Emperor Of Sand (pa tudi omenjeni The Hunter) iz vseh plati izpade kot izjemno kakovosten izdelek.
Emperor Of Sand bo tako verjetno najbolj prepričal tiste, ki niso dobro seznanjeni z dosedanjimi izdelki banda, saj predstavlja prijeten uvod v Mastodon diskografijo, še zlasti za nekoga, ki ima rad glasbo, ki zveni relativno kompleksno, a gre obenem hitro v uho. Neredki drugi pa bodo Emperor Of Sand označili kot eno večjih (če ne največje) razočaranje v Mastodon opusu. Vprašanje pa je, ali je upravičeno, da so navijači ekipe, ki vselej zmaguje z gromozansko razliko, razočarani, ko le ta ekipa vnovič zmaga, vendar tokrat s precej tesnim izidom.