Manticora so se odločili v dveh delih predstaviti svojo zgodbo, potujočega cirkusa v 19. stoletju v Novi Angliji, inspirirano s strani horror, science fiction literata H.P Lovecrafta in s tem nadgraditi svoje dosedanje ustvarjanje konceptualnih albumov.
Tudi z glasbenega vidika skuša band vsak album spraviti na višji nivo. Pri tem so kar uspešni, še vedno pa ostajajo v sferah, kjer jim bo širša uveljavitev težko uspela. Daleč od tega, da Danci ne bi ustvarjali kvalitetne glasbe, a za osvojitev večjega števila src power metalske publike jim bo treba ponuditi kako pravo himno. Konec koncev pa Manticora tudi s tem albumom niso zapadli v kakšne power metalske klišeje, kar tudi nekaj šteje. Na The Black Circus se nahajajo najbližje tistemu, kar so v čisto zgodnjem obdobju počeli Blind Guardian, le da je material bolj progresivno zastavljen, strukture skladb so za power metal precej zahtevne. Prevladujoče naspidirane double-bass, tudi thrashersko agresivne pasaže pogosto prekinjajo s progresivnimi ali mirnejšimi atmosferičnimi deli, ki se pojavljajo tudi v obliki krajših povezujočih skladb (Intunerie I-IV) ali nagovorov. Dogajanje je skozi cel album pestro in nabito z dinamiko ter energijo, aranžmaji so pompozno zastavljeni. Vokal je močan, a ne karizmatičen kot recimo pri Blind Guardian. Tudi melodije bi lahko na nekaterih mestih ali vsaj v refrenih naredili malo spevnejše.
Kdor ima z bandom pozitivne izkušnje v preteklosti, jih bo s tem albumom dobil še več, primeren pa je predvsem za tiste, ki iščejo »zahtevnejše« power metal bande.

Matjaž